Hipi karavana

Cesta je bila dolga in ravna, sonce visoko na nebu in proti meni je dirjalo belo vozilo. Nagibalo se je na levo in iz lopute na strehi je plapolalo rdeče blago. Ta kripa je morala biti iz sedemdesetih ali pa osemdesetih let – guncala se je po cesti in se mi hrešče približevala. Ko je cvileče ustavila, je rdeče blago pokrilo del vetrobranskega stekla. Za volanom mi je pomahala mlada ženska, v ustih je držala cigareto, njeni dolgi lasje so bili prepleteni v drede, in ko se je obrnila proti sovozniku, sem videla, da ima drugo stran glave pobrito.  

Iz vozila je skočil moški z nazaj obrnjeno šilt kapo, prijel je moj nahrbtnik in rekel: »Salu’.«

Nekaj časa sva se gledala, potem je z roko pokazal na avtodom. Pokimala sem, in ko sem splezala na sredinski sedež, je ženska z dredi rekla: »I don’t mind smoking.« –Rekla sem: »I don’t smoke.« Ženska je v odgovor nekaj zamrmrala, moški je skočil na sedež ob meni, da se je ves avtodom zazibal, in nato je s treskom zaprl vrata. Ženska si je cigareto zataknila za uho in mi ponudila roko: »Sophie.«  

Menjalnik je zaškrtal, Sophie je divje speljala, moški je na radiu obrnil gumb, da so zvočniki zahrumeli in voznica je v ritmu glasbe tolkla po volanu. Lovilec sanj, ki je bingljal z ogledala, se je zaletaval v vetrobransko steklo, na armaturi pa so ležale plastične rože in med njimi lesen kipec Bude, ki je na vsakem ovinku drsel naokoli. Moški je iz škatle potegnil cigareto in po žepih iskal vžigalnik. »Pierre,« je rekla Sophie. Oba sta me pogledala, Pierre je skomignil, potegnil cigareto iz ust in si jo zataknil za uho.