Hiša Maše Mertelj - Nevpadljivo preseganje obstoječega

Ambicija, da v vsakršnih okoliščinah domisliš in izvršiš arhitekturno idejo – to je vtis, ki me prevzema ob hiši, v kateri živi arhitektka Maša Mertelj s svojo družino v Podutiku. V generični arhitekturi družinskih hiš iz druge polovice prejšnjega stoletja je hiša, v kateri naju s fotografom sprejme arhitektka – nevpadljivo drugačna. V stihiji okolice navdušuje z nenavadno preprostostjo.  

Štiri betonska konstrukcijska jedra povezujejo popolnoma zastekljene etaže: klet, ki sledi topografiji terena, pritličje prostega tlorisa, povezano z vrtom z velikimi skalami, in nadstropje s spalnicami, otroškima sobama in kopalnicama s panteonsko svetlobno lino.  

Hiša je samosvoja, a se po zaslugi členjenosti dobro vpenja v okolje predmestnega spalnega naselja. Hiša je potopljena v teren, ob jedrih jo obraščajo trave in grmičevje, sčasoma bo skrita med krošnjami. Nekoč je na tej parceli že rastel gozd. Med štirimi konstrukcijskimi jedri s servisi so vpeta stekla, kar v notranjosti omogoča poglede na vse strani, hkrati pa zunanjemu opazovalcu omogoča pogled 'skozi hišo' – le štiri jedra razumemo kot grajeno površino.  

Kaj te spremeni? 

Arhitekturo razumeš, ko jo vidiš, ko si v njej, verjame Maša. »Zato so bile zame najprej v času študija pomembne ekskurzije; v Švico, Belgijo, na Japonsko. Zdaj pa raziskujem na lastnih potovanjih.« Blizu ji je švicarska arhitektura, od arhitektov Belgijec Juliaan Lampens, pa delo biroja Lacaton & Vassal.

Toda največ se je do zdaj naučila v biroju, ki ga je z Maticem Vrabičem ustanovila, ko sta bila še praktično brez izkušenj. »V biroju smo zelo dober tim, veliko se pogovarjamo o arhitekturi in se ob tem drug od drugega učimo. Pri arhitekturnem delu črpamo iz različnih referenc, skozi razumevanje detajlov. Trenutno smo se pri enem od večjih projektov, kjer razvijamo tipologijo montažne stanovanjske hiše kot sistema, na primer po izhodišča smo se vrnili k prefabricirani gradnji Jeana Prouvéja. Zame je bila ključna prav ta hiša. Ko sprojektiraš prvi projekt, ki se zares zgradi, in si sam prisoten pri vsakem koraku, šele razumeš, za kaj v resnici gre – nikoli ne moreš predvideti kaj pomeni proces izgradnje hiše, dokler tega ne narediš sam.« 

Interier

Notranjost hiše je plod konstrukcijske zasnove.

Arhitektura tako nastopa kot nevtralen okvir, ki omogoča različne možnosti naselitve. Prav vse je izvedeno v enem materialu – betonu. Tudi stene in stropi, tla in stopnišče pa so iz brušenega betona, terazza. »Prostor pa postane prijeten, ko ga naselimo s prostostoječim pohištvom, rastlinami, osebnimi kosi. Pri tej hiši pomembno vlogo igra tudi eksterier, ki prek velikih zelenih površin soustvarja interier.« Meja med zunaj in znotraj je zabrisana. 

Kosi opreme, umeščeni v prostor, so skrbno izbrani. Luč nad jedilno mizo je Maša naročila, ko je bila hiša še v idejni fazi. »Matic jo je odkril na nekem italijanskem spletnem portalu, bil je zelo dober deal, takšnih primerkov je le nekaj na svetu. Gre za delo umetnika Pirra Cunibertija, ki je luč oblikoval v sedemdesetih letih.« 

Najljubši prostor v hiši je za Mašo kuhinja s staro kmečko mizo s konca 19. stoletja, prinešeno iz Francije, ki služi kot pult. Kuhanje je pomembno v družinskem in družabnem življenju. Poseben ambient ustvarja kamin, odprto ognjišče, kjer vsa družina sodeluje pri obredu kurjenja ognja. Pa svetlobnik pod tušem (ki me spominja na rimski Panteon) in otroška kad s svetlobnikom, ki deluje kot bazen za otroka ali intimen prostor za sprostitev. 

»In seveda posedanje na robu hiše v pritličju, z nogami na velikih kamnih, pripeljanih iz mojega kraja odraščanja – služijo kot 'naravno' stopnišče in omogočajo stik hiše z okoliškim zelenjem,« še poudarja arhitektka. 

Kosi, ki trajajo več generacij 

Sicer pa je veliko pohištva z mano že od prenove prvega stanovanja; to so kosi, ki ostanejo vse življenje ali več generacij. Takšni so stoli Eames iz fiberglasa iz petdesetih let okrog jedilne mize. Prav ta je nekaj posebnega. »Jedilna miza je narejena iz opažnih plošč, s katerimi je bil betoniram strop – vsi deli, tako jedilna površina kot tudi noge, so iz opažev, kot lep spomin na nastajanje hiše.« 

Tudi nekaj kosov opreme ima zanimive življenjske zgodbe. »Platforme za bivanje so bile projekt Matica Vrabiča na BIO50, služile so kot razstavna konstrukcija. Potem smo jih večinoma mladi arhitekti odnesli v svoja domovanja – in jih uporabili kot dejanske platforme za bivanje. Tako je bila to najprej moja postelja, kasneje police v začasnem stanovanju, danes v novi hiši pa postelji za otroka.« 

Ustvarjati dobro arhitekturo 

Hiša v Podutiku je prva večja realizacija biroja Mertelj Vrabič, ki ga sestavljajo Maša Mertelj, Matic Vrabič in Eva Gusel. »Najlepše pri arhitekturnem poklicu je nenehno ustvarjanje in kreativnost, da nekaj spraviš od začetne ideje na papirju v dejansko fizično obliko. Da nekomu ustvariš kos pohištva ali dom,« pove arhitektka. »To pa prinese tudi veliko odgovornost, zato mora biti vsaka stvar premišljena in dobra. Proces od ideje do nastanka je dolg in zapleten in škoda bi bilo, da bi delali arhitekturo, ki ni zares dobra.«  

Maša verjame, da je odgovornost arhitektov – ne vseh, a bi morala biti – da ustvarjajo dobro arhitekturo! »Vseskozi govorimo o trajnosti prek trajnostnih materialov in varčnih tehnoloških rešitev. Toda ob tem zanemarjamo trajnost arhitekture same. Premišljena, odprto zasnovana in s tem odporna arhitektura je tista, ki lahko preživi različne uporabnike in programe.« 

***

Biro: Mertelj Vrabič arhitekti; Maša Mertelj, Matic Vrabič in Eva Gusel