Hudi sodni boji

Če bi me pred leti vprašali, na katero temo bom v prihodnosti prejela največ pisem, napisala največ kolumn in dobila ogromno odzivov ljudi, zagotovo ne bi pomislila na razvezne postopke, saj nikoli nisem bila »civilistka«. Ukvarjala sem se namreč zgolj s kazenskim pravom. 

A če sežem v daljno zgodovino mnogih postopkov na področju družinske kriminalitete, to ni bilo niti tako zelo nepredvidljivo. 

Pogosto smo že tedaj pri svojem delu naleteli na starše, ki se glede stikov z otroki nikakor niso mogli dogovoriti, kdaj, kako in kje, tudi če sta center za socialno delo in sodišče dobro opravila svoje delo. Če in ko sta ga. 

Večina  staršev je sicer to zmogla, »manjšina« pa je botrovala številnim kazenskim ovadbam. Te so na tožilstvo prihajale skoraj vsak teden, mnogi so jih podajali tudi neposredno v dežurni službi. Ker so bili otroci (celo pogosteje kot danes) zaupani v vzgojo in varstvo materam, so bili z neuresničenimi stiki nezadovoljni prav očetje. Poročali so, da otrok pogosto ne videvajo , kljub rednemu plačevanju preživnine zanje, da se mame stalno izgovarjajo, češ da so bolni ali da jih niti ne želijo (več) videti. Postopki za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe so bili mučni in dolgotrajni – vse do uporabe novega instituta odloženega pregona. V jasnih zadevah, ko torej o znakih kaznivega dejanja ni bilo prav nobenega dvoma, je lahko tožilec odložil pregon zoper obdolženca, če se je bil ta pripravljen ravnati po njegovih navodilih. V tovrstnih primerih je to pomenilo prav uresničitev stikov z otroki. Bili so primeri, ko je to pomagalo in otrokom »vrnilo« očeta, pogosto pa žal tudi drugačni.