Hudič trese Trbovlje

Smrad 

Pride novo jutro. 

In z njim stari smrad.  

Vstanem iz postelje in odurni vonj, ki spominja na aromatičen koktajl gnilih jajc in žvepla, me nemudoma prisili, da stečem v kopalnico, zgrabim lavor pod umivalnikom in vanj izbruham vso skromno količino hrane, ki sem jo brezvoljno zaužil prejšnji dan. Potem je malce bolje, zato se vrnem v spalnico in obrnem pogled proti oknu, po katerem se razliva jutranja svetloba, ki se počasi vzpenja nad Trbovljami. Ulica pred mojim blokom izgublja črnino noči in prepusti živim barvam motnega sonca, da se lepijo na hladno površino sivega betona. Ulica, v kateri živim, se imenuje Opekarna in spalnično okno mi ponuja veličasten razgled na visok dimnik trboveljske toplarne, ki že vrsto let ne služi svojemu namenu in ki ga nameravajo v kratkem porušiti. Ne vem, zakaj, toda ob tej misli me zgrabi neko usrano samopomilovanje, za katerega vem, da me ne bo zapustilo vse do konca dneva.  

Moje ime ni pomembno. Sem zgolj ena od premnogih duš, prostovoljno ujetih med stene stanovanjskih blokov, visokih stolpnic, zapuščenih industrijskih kompleksov, zakajenih beznic, zaspanih avtobusnih postaj in neskončno dolgih podzemnih rudniških jaškov. Ko hodim po trboveljskih ulicah, se počutim kot ranjen krt, ki na slepo koplje po velikanskem podzemnem labirintu v upanju, da bi našel hrano in svojemu prekratkemu življenju naklonil nekaj smisla. Večino dneva sem sestradan, vendar ne morem jesti. Kar mi s težavo uspe spraviti vase, kmalu zatem izbruham zaradi prekletega smradu.  

Stopim stran od spalničnega okna in na licu začutim solzo, znanilko potlačenega in zanemarjenega čustva, ki bi lahko predstavljalo močan prezir ali strah ali pa kar oboje v kombinaciji, ki človeka lahko pelje zgolj do stanja delirične norosti. Na ozkem hodniku, ki vodi iz spalnice v osrednji del stanovanja, prisluhnem komaj slišnemu zvoku nečesa, kar spominja na podivjano šumenje morja, nad katerim namesto galebov letajo debele mesarske muhe. Je ta zvok kakorkoli povezan s smradom?