Globok vdih, vreden tri male izdihljaje obupa. Znova iz cigaretnice, kupljene pri šejku Jasinu, potegnem najbolj fin jeruzalemski tobak, zvit v usodo šekla revnega beduina, ki skuša nahraniti lačna usta in posušena bedra svojih otrok. Cigareta našega človeka je strastna reč. Vedno jo močno oslinim, preden se utopim v njenem dimu. Že od malega so pri nas kavna zrna in cigarete rutina, s katero prebujamo temperament arabskih plemen. Kave s kardamomom mi že dolgo ne kuha mati. Pred leti jo je večni spanec poljubil v Gazi. Ob raketnem napadu izraelskih lovcev ji ni uspelo ubežati siloviti eksploziji v Džabaliji, kjer so več ur ležala razkosana trupla na desetine nedolžnih. Zdaj z neba kričijo po roki pravice. Moja kri je zavrela, ko sem gledal strto srce očeta. Ta je kot mantro ponavljal skupek besed: »Moja draga Amira, naj ti Alah podari dženet … Moja draga Amira, naj ti Alah podari dženet … Moja draga Amira, naj ti Alah podari dženet …« Oče je kmalu po mamini smrti dobil sporočilo, da do nadaljnjega ne bo mogel več hoditi na delo v obmejne kibuce, saj je nekdo od žalujočih na njen grob prinesel Hamasovo zastavo. Živo se spominjam žalosti, ki mi je vzela še očeta Mohameda. Mamine smrti ni nikoli prebolel, opustil je vero v Najvišjega in se zatekel k nočnim seansam rednega pitja alkohola. Še preden bi postal šahid, ko bi lastno kri žrtvoval in maščeval smrt ljube žene, ga je vzela bolezen. Alah naj mu podari dženet. Še danes ne vem, kje je njegov grob, govorilo se je, da bo mir poiskal pri Beit Hanunu. Tja je v državljanski vojni našega ubogega naroda nosil v zastavo Fataha ovite in od krogel prerešetane sorodnike.