Irena Yebuah Tiran - Še vedno sem Slovenka, še vedno je moja himna Zdravljica

Začneva pri slovenskem izročilu. Lepi Vidi. Irenini in Leticiini mami, ki se je pri štiriindvajsetih podala v Gano, da bi si tam z možem Robertom Yebuahom, s katerim se je spoznala, ko je študiral v Ljubljani, ustvarila življenje. Irena in njena sestra dvojčica Leticia sta bili takrat majhni. Stari le leto in pol. »Oče je mamo vprašal, ali bi se po končanem študiju vrnila z njim v Gano, in ona je brez pomisleka privolila.« Čeprav naj mama ne bi vedela, v kaj se podaja. Še posebej ne v tistih časih. Natančneje leta 1976. »Vse smo peljali tja in moja mama je prišla v Gano kot bela gospa. Inženirjeva žena. Doma pa je bila z vasi. S kmetije.« Zato je bilo življenje, obkroženo s služabniki, zanjo nesprejemljivo. Pogrešala je zemljo. Želela si je imeti svoj vrt. Delati z rokami. »No, to je bil prvi minus,« mehko reče Irena, ki vmes nekajkrat ošvrkne telefon, in zlahka ujame rdečo nit, ko se vrne k pogovoru. »Drugi minus je bil, da ni znala jezika. V gimnaziji se je učila nemško in rusko. Medtem ko je uradni jezik v Gani seveda angleščina.« Poleg tega od nje niso pričakovali, da bo hodila v službo, kar je bilo po Ireninih besedah zanjo nesprejemljivo. In tudi če bi začela poučevati, bi se kot učiteljica iz komunistične države težko integrirala v anglosaksonski svet. Poleg tega je bilo tedaj v Gani ogromno korupcije, kar je pomenilo, da je bilo treba vse večkrat preplačati.

Moj oče je sicer pričakoval, da ga bodo kot inženirja, ki je prišel v Gano z znanjem z zahoda, sprejeli z odprtimi rokami, vendar ni bilo tako.

Ne samo da je bila korupcija v tistem času praktično nepremagljiva, oče Robert Yebuah je zaradi študija v Evropi izgubil socialno mrežo doma. In tako so se Irenini starši odločili, da se vrnejo v Slovenijo.