Irena Yebuah Tiran - Še vedno sem Slovenka, še vedno je moja himna Zdravljica

Začneva pri slovenskem izročilu. Lepi Vidi. Irenini in Leticiini mami, ki se je pri štiriindvajsetih podala v Gano, da bi si tam z možem Robertom Yebuahom, s katerim se je spoznala, ko je študiral v Ljubljani, ustvarila življenje. Irena in njena sestra dvojčica Leticia sta bili takrat majhni. Stari le leto in pol. »Oče je mamo vprašal, ali bi se po končanem študiju vrnila z njim v Gano, in ona je brez pomisleka privolila.« Čeprav naj mama ne bi vedela, v kaj se podaja. Še posebej ne v tistih časih. Natančneje leta 1976. »Vse smo peljali tja in moja mama je prišla v Gano kot bela gospa. Inženirjeva žena. Doma pa je bila z vasi. S kmetije.« Zato je bilo življenje, obkroženo s služabniki, zanjo nesprejemljivo. Pogrešala je zemljo. Želela si je imeti svoj vrt. Delati z rokami. »No, to je bil prvi minus,« mehko reče Irena, ki vmes nekajkrat ošvrkne telefon, in zlahka ujame rdečo nit, ko se vrne k pogovoru. »Drugi minus je bil, da ni znala jezika. V gimnaziji se je učila nemško in rusko. Medtem ko je uradni jezik v Gani seveda angleščina.« Poleg tega od nje niso pričakovali, da bo hodila v službo, kar je bilo po Ireninih besedah zanjo nesprejemljivo. In tudi če bi začela poučevati, bi se kot učiteljica iz komunistične države težko integrirala v anglosaksonski svet. Poleg tega je bilo tedaj v Gani ogromno korupcije, kar je pomenilo, da je bilo treba vse večkrat preplačati.

Moj oče je sicer pričakoval, da ga bodo kot inženirja, ki je prišel v Gano z znanjem z zahoda, sprejeli z odprtimi rokami, vendar ni bilo tako.

Ne samo da je bila korupcija v tistem času praktično nepremagljiva, oče Robert Yebuah je zaradi študija v Evropi izgubil socialno mrežo doma. In tako so se Irenini starši odločili, da se vrnejo v Slovenijo. 

Irena pravi, da se iz Gane, razen okusov hrane, ničesar ne spomni. Se pa zato spomni, kako so ju, torej njo in sestro dvojčico Leticio, v otroštvu spraševali, kje je njun oče. »Odgovarjali sva: 'Kako kje?'« Na vprašanje, ali se je njun oče vrnil v Gano, sta odgovarjali, da je oče doma. V Novem mestu. »Oče je naredil vse, da je ostal z družino. Kar pomeni, da je zanemaril tudi diasporo. Nikoli se nismo veliko družili z afriškimi družinami. Bili smo edini v Novem mestu. V balončku, in to je to.« In šele ko sta sestri iz tega balončka izstopili, so se porodila vprašanja, ki niso imela ničesar opraviti z njihovimi družinskimi razmerami, pač pa s stereotipi o odsotnih afriških očetih. »In šele tedaj sva dojeli, da je prisotnost najinega očeta nekakšen blagoslov.« 

Irena poudari, da v otroštvu ni imela težav in da rasizma s sestro Leticio ni doživljala. Najprej zaradi njune mame, ki je bila ravnateljica. Ko je prišla v novo okolje, je mama Vida poskrbela, da ni bilo presenečenj. »Bila je zelo zaščitniška. Celo preveč. Odbila je vse morebitne napade,« pravi Irena. Rasizma pa dvojčici nista občutili na svoji koži, ali pa vsaj ne v tolikšni meri, tudi ker je njun oče zelo skrben. »Najin oče je zelo dobrosrčen, odprt. Mislim celo, da ima evropsko mentaliteto. Da se mu je bilo laže prilagoditi temu okolju, ker je že prej razmišljal drugače.« V času najinega pogovora je Robert Yebuah v reviji Onaplus objavil članek, v katerem razmišlja o ekvilizmu. Razvil je idejo o novi družbeni ureditvi, ki bi odpravila revščino. Po njegovem sta delo in kapital soodvisna. Kar pomeni, da se mora dobiček enakovredno deliti na vse deležnike. Trenutno je pač tako, da kapital dobi dobiček, delo pa ostane pri strani. »Za uspeh te restavracije je prav tako zaslužna snažilka, ki je počistila prostor, kakor kuharski mojster, ki kuha. Snažilka, ki vendarle nosi manjšo odgovornost, prejme manjšo plačo, a ko pride do dobička, prejmemo vsi enak delež. In na ta način ne bi bilo protestov. Na ta način bi odpravili tisto peščico bogatih in veliko število revnih. In tu bi se moralo uravnotežiti,« pravi Irena. 

Na moj odgovor, da je ta ideja vendarle utopična, morda celo prežeta z duhom socializma, Irena iztegne roko in razpre dlan. Kot da bi me hotela ustaviti. »Ta ideja je utopična samo v tolikšni meri, kolikor človeški naravi vlada pohlep. Če tega ne bi bilo, bi bil ekvilizem izvedljiv. Ker človek, ki ima ogromno, hoče imeti še več. Preberi, ker je res zanimivo … Sicer pa hočem reči, da je bil najin oče vedno razmišljujoč. Vedno ga je zanimalo dogajanje v Sloveniji, v Jugoslaviji.« Irena pomolči. »Želela bi si, da bi nama bolj približal Afriko. Ker sva z Leticio odraščali brez Afrike. Dokler nisem spoznala Maše Kagao Knez, na primer, nisem znala nositi afriških las. Vedno sem nosila spete lase, saj se mi je zdelo, da imam na glavi zgolj nekakšno grmovje. Ko pa sem pri Maši videla urejeno pričesko, sem si rekla, pa saj imam enako, zakaj ne bi poskusila! Pa ta afriška zadnjica je bila vedno problematična …« 

Na moje začudenje, kaj misli s tem, skomigne. »Ja to, da imam veliko zadnjico, če se lepo izrazim. Ko si star štirinajst, petnajst let, je to še kar pomembno.«  

Ko omenim afriško renesanso, s čimer ciljam na diskurz o afriških laseh, svetleči se koži, negovanih petah, Irena prikimava. Pri njiju se je sicer v otroštvu pojavljal pozitivni stereotip. Irena, na primer, je hitro tekla. In imela je dober glas. Se pravi, da je izpolnjevala pričakovanja, ki jih je vanjo projicirala okolica. Vse to je jemala kot prednost. In ne kot stereotip. Le z materjo sta včasih imeli konflikt. Ker si je določene stvari želela raziskati sama. Mama pa je hotela imeti stvari pod nadzorom. 

Tudi nad njunimi lasmi? 

»Ne boš verjela, da je najine lase velikokrat urejal oče. Česal naju je od spodaj navzgor. Za 'ta sladke'. Da naju je spreletavala elektrika. Kadar me danes frizer sprašuje, ali me cuka, odgovorim, da ne, vse je super.«  

»Ko sva bili majhni, nama je presedalo, da sva enako oblečeni. Zdaj, v odraslosti, pa se pogosto zgodi, da se znajdeva v enakih oblačilih. Ker si kupujeva enake kose. Za dvojčke pogosto pravijo, da se v nekem trenutku ločijo, kar pa se v najinem primeru ni zgodilo. Celo najina moža se šalita, da sta se z dvema poročila. Ker delujeva tako, v paketu.« 

Irena med pogovorom večkrat izreče besedo v nemščini, ki je njen drugi jezik. Nemško govori tudi s sinovoma, saj se ji zdi pomembno, da se naučita dodatnega jezika. Nemščine se je naučila v Salzburgu, kjer je z odliko diplomirala na Mozarteumu pri prof. Ingrid Mayr in končala podiplomski študij samospeva v razredu prof. Wolfganga Holzmairja. Klasika je v času odraščanja ni posebej zanimala. Sploh pa ne v osnovni šoli. Sicer je igrala prečno flavto v novomeški glasbeni šoli in bila morda na koncertih klasične glasbe bolj zbrana od sošolcev in sošolk. Klasična glasba se je zgodila po naključju. Ko je z novomeškim orkestrom zapela kot solistka, ji je ravnatelj predlagal, da bi študirala petje. »Rekla sem si, jah, no, saj talent imam. Bom pa poskusila.« 

Svojo moč ali pa samozavest črpa iz dejstva, da je dvojčica. Da ima ob sebi še vedno, kot pravi, drugi del sebe. Samozavest pa deloma prihaja tudi od očeta. »On je vedno rekel, da smo mi najlepši ljudje. Zato glavo pokonci!« Mama je prav tako govorila, da morata biti s sestro najboljši. Predvsem zaradi barve kože. Vzpostavi vzporednico z Michelle Obama, ki je morala biti sedemkrat boljša od vseh drugih. Ker je ženska. In temnopolta. »Jaz tega občutka v času najinega odraščanja v Sloveniji sicer nisem imela.«  

V Salzburg je kasneje odšla na pobudo profesorice Brede Zakotnik, ki je poučevala na tamkajšnji akademiji. »Imeli smo mojstrski tečaj v Ljubljani, kamor sem se prijavila. Bila je navdušena nad mano. Potem sem opravila sprejemne izpite. In šest let preživela v Salzburgu.« Na Salzburg ima lepe spomine. Pred kratkim je obiskala najboljšo prijateljico, ki živi na Dunaju. Med drugim sta obujali spomine na to, kako jih je med smučanjem zajel snežni metež. In je neki gostilničar Ireno spraševal, kako ji je všeč sneg. »Odgovorila sem, da mi je super. Vendar ni odnehal. Vprašal me je, kje sem se naučila tako dobro smučati. Odvrnila sem, da doma. Zanj je bil moj dom Afrika. In potem sem pojasnila, da sem Slovenka in da sem se tam naučila smučati. Opazila sem, na primer: ko me Kitajci sprašujejo, od kod sem, jih moj odgovor, da prihajam iz Slovenije, ne preseneti. Če pa me isto vprašajo Evropejci, jim moja barva kože in slovenska identiteta nista logični.« 

Ker je omenila Dunaj – ali ni nikoli razmišljala, da bi si tam ustvarila kariero? »V bistvu ne. Iz preprostega razloga, ker ne morem živeti brez sestre dvojčice. Takrat sem imela v resnici tudi že zelo resnega fanta. Sedanjega moža.« Razmerja Irena nikoli ni jemala lahkotno. »Zaljubila sem se, in zame je bilo to to. Nisem pa v tistem trenutku razmišljala, da se bova poročila. Najino razmerje je bilo tisto resnično. On je takrat študiral pravo v Sloveniji, jaz pa sem bila v Salzburgu. Ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, da je najino razmerje rešil prav Salzburg.« Samo sebe iz tistega časa vidi kot naporno. Zaradi emancipirane vzgoje. »Ko sva šla na železniško postajo in me je pospremil, je hotel nesti kovček na vlak, pa sem mu odrezavo rekla: 'Pusti, bom sama.'«  Sledilo je spoznanje, da je tistih nekaj dni ali minut, ki sta jih preživela skupaj, dragocenih. »In sem naredila vse, da nisem bila tečna. Da sva se imela lepo.« Vsak dan sta si pisala. Irena ima še danes doma polno škatlo pisem. »Spomnim se, da mi je nekoč poslal tisoč šilingov, ki jih je zaslužil z igranjem v bendu Društvo mrtvih pesnikov. In zraven pripisal: ‘Ker vem, da ti bo prav prišlo …’«  

Tista pisma Irena še vedno znova prebira. »Ker v pismih drugače napišeš: 'Pogrešam te. Rad te imam.' In ko to vsakič znova prebereš, spoznaš, da se je nekje naložilo.« 

Torej verjame v ljubezen na daljavo? »Pravijo 'daleč od oči, daleč od srca', ampak pri naju se to ni zgodilo. Ker si nisva postavljala nikakršnih pogojev in sva si enostavno zaupala.« Irena sicer meni, da po naravi ni ljubosumna. In da niti njen mož ni ljubosumen. Kar je za razmerje na daljavo zelo pomembno. »Rekla sem mu tudi, poglej, izbral si si takšnega človeka, ki bo vedno izstopal. Kamorkoli bova šla, bom vedno izstopala. Tako ali drugače. Z ljubosumjem bi torej težko kam prišla. Ali pa bi bila ves čas zagrenjena.« 

Pomembno se ji zdi razdelati temnopoltost v intimno-partnerskem razmerju.

S sedanjim možem sta se spoznala, ko je bilo Ireni sedem let. Bila sta sošolca v osnovni šoli. Od drugega do četrtega razreda. Eno leto sta celo sedela skupaj v klopi.

»Hodil je na isto glasbeno šolo, v isti pevski zbor. Potem sta nastala skupina Copa Cabana, kjer sem pela jaz, in bend Društvo mrtvih pesnikov, kjer je pel on. Bili smo prepleteni. Ko sva začela razmerje, me ni videl kot temnopolto. Najini prijatelji so barvno slepi.« Irena ponazori s primerom. Ko na cesti sreča temnopoltega moškega ali žensko, samodejno pozdravi. Včasih ima celo občutek, da jo k njim vleče neki notranji magnet. Prijatelji ob njej jo pogosto sprašujejo, ali gre za znanca ali znanko. Irenin odgovor je preprost – pozdravlja, ker je temnopoltih oseb v Sloveniji tako malo. »Razumeš, kaj mislim? Prijatelji me ne vidijo kot temnopolto osebo.« 

Vztrajam, da gre vendarle za vzhodnoevropski kontekst, ki ima svoje specifike. Strinja se, vendar se potem posvetiva glasbi. Irena se posveča izvajanju sodobne glasbe, tako doma kakor v tujini, med drugim poučuje solo petje v Novem mestu. Toda najbliže ji je klasična glasba. Še posebej opera. Ker v njej ni nobenega blefa. Klasična glasba zahteva znanje. »Odpreti moraš usta in zapeti.« Zanima jo tudi gledališče. Njena prva vloga je bil Kerubin v Mozartovi Figarovi svatbi. Zanjo se je pripravljala tako, da je opazovala vedenje moških. »Drža. Praskanje. Saj veš, to, kako moški držijo noge narazen.« Pomagalo je tudi, da se je s sestro Leticio v otroštvu večinoma gibala v fantovski družbi. Kasneje je igrala tudi vloge zlobnic, kar je bil zanjo še posebej velik izziv. »Zlobnice so mi bile v posebno veselje. Mislim, da nisem zloben človek. Trudim se biti dobra, zato je bil res velik izziv iskati take lastnosti in občutke. Res pa menda pravijo, da vsak nosi v sebi nekaj temačnega.« 

Irena je med drugim nastopila tudi v predstavi Črna koža, bele maske (Anton Podbevšek Teater), v kateri temnopolti Slovenci spregovorijo o prikritem rasizmu v slovenskem okolju. Tako mimogrede. Nedolžno. Nenamerno. So se je pripovedi kolegov, ki delujejo na različnih področjih in se vsakodnevno srečujejo z »dobronamernimi« rasističnimi opazkami, dotaknile? Odgovori previdno. »Neki znanec, ki je predstavo, danes odigrano že vsaj 45-krat, resda videl preko zooma, mi je rekel, da žugamo, kar se meni sicer ne zdi. Tudi nekaterim mojim prijateljem so se izkušnje, izpovedane v tej predstavi, zdele nepojmljive. Tudi zato, ker poznajo mene in Leticio.« Kadar nekateri strmijo vanjo ali njeno sestro, se najprej večinoma odzovejo prijatelji, »češ, poglej, tam te nekdo bulji«. Irena pravi, da teh pogledov ne vidi, ko je v dobri koži. »Kadar pa nisem, me zmotijo.« Oče neke njene prijateljice je komentiral, da vanjo strmijo, ker je lepa. Ko je potovala v Salzburg, so se cariniki na meji pogosto obregali obnjo. Kar je razumela kot rasizem ali pa vsaj kot del dihotomije črnega in belega telesa, ki ga zgodovinarka B. D. Gottschild poimenuje love-hate sindrom (sindrom ljubezni-sovraštva). Temnopolti so bili obenem zaničevani in občudovani: privlačni so bili njihovi glasba, ples, športni dosežki, življenjski slog, obenem pa odbojna njihova prisotnost. Irena pravi, da določene poglede ali komentarje lahko razumeš tako ali drugače. In da je marsikaj pogojeno tudi z razrednostjo, torej od tega, iz kakšnega okolja izhajaš. Je pa previdna, ko v javnosti spregovori o izkušnji temnopoltosti. Ker njena izkušnja in izkušnja njene sestre Leticie ni in ne more biti univerzalna.  

Na vsak način se mi zdi pomembno, da se temnopolti v Sloveniji povezujemo.

Na vsak način se ji zdi pomembno, da se temnopolti v Sloveniji povezujejo. Pred leti so se različne ustvarjalke odpravile skupaj v Afriko. V Burkino Faso. Na Festival mednarodnega plesa v Ouagadougouju (FIDO). Ko spregovori o tem, kako je prvič zapela pred afriškim občinstvom, se ji zasolzijo oči. »Šlo je za vzajemno navdušenje. Jaz sem bila očarana nad plesnimi telesi, ki so se skladno gibala, in oni so bili očarani nad mojim glasom. Ko sem se jim zjutraj pridružila na neki vaji, so me vsi navdušeno spraševali, kako naredim to s svojim glasom.« Od tistega obiska plesnega festivala v Burkini Faso se je Irena začela učiti tudi francosko. In potem v smehu izreče: »Et maintenant je parle français.« 

Znanje jezika je dodatna spodbuda, da se v Afriko redno vrača. Še enkrat v omeni Mašo Kagao Knez. Ki ji je hvaležna, da je njej in sestri pomagala odkriti Afriko v sebi.  »Ona je tista, ki je Afriko izbezala iz naju. Zaradi nje sem imela prvič priložnost peti v Afriki. In nositi afriške lase. Vse to. Še vedno sem Slovenka. Še vedno je moja himna Zdravljica. Ampak z zavedanjem, da imam še neko dodano vrednost, prav zato, ker najin oče prihaja iz Afrike.« Maša Kagao Knez je torej »kriva«, da se sestri danes vsaj enkrat na leto odpravita v Afriko. Prvič so bili v Gani kot družina, potem leta 1997, ko je Irena študirala v Salzburgu, in naslednjič, ko sta s sestro za štirideseti rojstni dan za darilo prejeli letalski karti. »To je bilo nekaj najlepšega,« se razneži Irena. V Gani sta prebivali pri očetovi sestri. En dan, na  primer, je minil tako, da sta gledali venezuelske telenovele. »Teta je skuhala zajtrk. Potem smo gledale televizijo. Teta se je znala zelo razburiti in je komentirala kako igralko ali igralca, kar naju je med drugim spomnilo na očeta. Marsikomu bi se to zdelo grozno. Ampak midve nisva šli na turistično potovanje, temveč k družini.« Predvsem sta užili ganski vsakdanjik, vključno s trenutkom, ko je zmanjkalo elektrike in so sredi belega dne zabrneli generatorji. »Res je bilo super. Ker sem bila s sestro dvojčico. Tako preprosto je bilo biti tam z njo. Doma. Ker Gana je tudi najin dom.« 

Izkušnja drugega doma se zdi Ireni pomembna, čeprav iskreno prizna, da ne bi mogla živeti v Afriki. »Super mi je iti v Gano. Kar zadiham s polnimi pljuči.« Ker je tam vse tako managable in se v vsakem trenutku lahko vse zgodi. Toda ostaja Slovenka. »Verjetno bi bilo moje otroštvo drugačno, če bi bila prisotna 'Afrika'. Toda vprašanje identitete je pri meni zelo jasno. Zelo dobro vem, kdo sem.« Zato jo rasistične opazke, posebej med otroki in mladostniki, še bolj prizadenejo. Nepojmljivo se ji zdi, da imajo otroci danes več težav, kot sta jih imeli onidve s sestro v času odraščanja. Ko sta bili majhni, v časopisu ali na televiziji ni bilo temnopoltih, medtem ko se dandanes temnopolti obrazi pojavljajo vsepovsod. V reklamah. Na televiziji. V filmih. In poleg tega je danes v Sloveniji več temnopoltih, kot jih je bilo nekoč. Toda še vedno se otroci med seboj zbadajo. Zelo majhni otroci uporabljajo besedo »črnec« kot zmerljivko. Ko so v časopisih začeli poročati o Georgeu Floydu, je govorila s sinovoma. Na šoli naj ne bi doživljala diskriminacije, oziroma naj se jima ne bi dogajalo nič takega, česar ne bi mogla sama urediti. Bili so primeri, ko so sinova zamenjali za romska otroka, toda tudi temu je kasneje sledilo opravičilo. Pri tem mimogrede navrže še incident leta 2011, ko je ob dvajseti obletnici Slovenije pela v parlamentu in se je neki bloger javno zgražal, ker temnopolta oseba poje slovensko himno v parlamentu. To jo je zelo prizadelo. Čeprav se zdi, da Irena na vse gleda pozitivno. Hipna resnost in zamišljenost se spreobrneta v smeh. Navrže, kako je v času svetovnega prvenstva v soočenju Gane in Slovenije v prvem polčasu navijala za Slovenijo in v drugem za Gano. V isti maniri se je enemu od svojih učencev v diskusiji, ko jo je izzval, češ da slovenščine ne govori veliko ljudi in da bo verjetno kmalu izumrla, postavila po robu. »Zame je slovenščina eden najlepših jezikov. Čeprav v mojem svetu soobstaja z drugimi jeziki, ki jih govorim, ji ostajam zvesta.«