Iz Dalíjevega sveta - Figueres

Obisk Figueresa ni kulturni postanek, ampak je dobesedno mentalni zdrs. V stavbo, kjer ni časa, kjer je le Dalí, ki te gleda z vseh strani. V stropu je njegov obraz, v tleh njegov grob, iz zidov bruhajo njegovi simboli: ženske s predali, ure, ki se talijo, metulji, ki nosijo spomine. 

Dalí ni bil zgolj slikar, bil je kurator lastne norosti, uprizoritveni umetnik, ki je življenje razumel kot predstavo, telo kot dogodek in slavo kot orodje. Bil je eden prvih, ki je razumel moč množičnih medijev, še preden so ti razumeli njega. Nosil je brke kot podpis, oblačila kot manifest, pojavljal se je na televiziji, v revijah, v oglasih za parfume, čeprav ni šlo za ekscentričnost. Šlo je za popoln nadzor nad javno podobo, kajti Dali je bil marketinški genij, ki je vedel, da bo umetnik preživel le, če postane simbol. V tej strategiji je bil radikalno sodoben, saj je razumel, da umetnost brez odmeva ni nič drugega kot zasebna halucinacija. 

Njegov ego ni bil blef, bil je konstrukcija. Včasih groteskna, drugič elegična. Ko se je razglašal za božjega, ni razlagal metafizike, temveč govoril v jeziku sveta, ki ni več verjel v bogove, ampak v ikone. In Dalí je to postal. Dalí je bil kot umetnik dolgo časa razumljen predvsem skozi prizmo nadrealizma. Toda že v času, ko je še sodeloval z Andréjem Bretonom in Maxom Ernstom, je bilo jasno, da se njegov svet oddaljuje od teorije in približuje nečemu bolj samosvojemu. Njegove podobe niso bile zgolj avtomatizirane sanje, ampak teatralna alegorija psihe, ki je poznala Freudove diagrame, a jih je raje nadomestila z razpadajočimi obrazci. 

Ko je Breton kasneje Dalíja oklical za »Avida Dollars« (požrešen na denar), je bilo to več kot le očitek, bilo je priznanje, da je Dalí prepoznal smer, v katero bo šla prihodnost. Bil je umetnik, ki je znal kapitalizem pretvoriti v surrealistični performans. Danes to ni več škandal. Danes je to norma. 

V muzeju v Figueresu sediš na klopi in gledaš njegove velike platnene mise-en-scène. Na eni sliki je prostor raztegnjen kot elastika, v drugi je zrak gost kot plastika. Vse je blizu in daleč hkrati. Ne veš, ali si v sanjah, v halucinaciji ali zgolj v vaji iz iluzionistične perspektive. 

Toda ko zapustiš to sobo, to glavo, in stopiš ven, v toplo katalonsko popoldne, se vprašaš, kaj se je pravkar zgodilo, čemu sem bil priča? Dalí je bil umetnik presežka, ki ni verjel v ravnotežje. Njegov svet ni bil zgrajen, da bi trajal, temveč da bi odmeval. V svojih najboljših delih, kot so Vztrajnost spomina, Veliki masturbator in Metamorfoza Narcisa, ni ujel le podobe, temveč napetost med telesom in idejo, med jazom in uprizoritvijo jaza. Dalí ni umetnik za nostalgike, temveč za tiste, ki razumejo, da pogled ni več nevtralen in da tudi umetnost, sploh, če naj preživi, ne sme zgolj tiho viseti na steni.