Ločitvena logistika in druge oblike čustvenega kaosa
Zadnjič sem imela Zoom klic z odvetnico. Oblečeno sem imela modro srajco in pod njo pižamo z medvedi. Ni se mi dalo niti preoblačiti.
»Vi se kar odločite, ali želite mediacijo ali razdelitev premoženja po pravni poti,« je rekla z glasom, ki je imel enak ton, kot če bi mi ponudila opcijo med kavo z mlekom in kavo s smetano.
Medtem ko sem gledala v zaslon, sem razmišljala, ali se da sploh lahko razideš na način, da ne razpadeš do konca. Po ločitvi ostanejo tri vrste predmetov: tisti, ki so tvoji, tisti, ki so njegovi, in tisti, ki so zlepljeni z nevidnim lepilom krivde, sentimentalnosti ali čistega maščevanja.
»Lahko obdržiš kavč,« sem mu rekla ob predaji ključev. »Saj sem ga jaz izbrala, ti si pa nanj povabil Špelo.«
To je bila edina opomba, ki sem si jo tisti dan dovolila. Nobene drame. Nobenega metanja krožnikov. Samo miren glas, ki bi zvenel skoraj preveč odraslo, če ne bi bilo očitnega pasivno-agresivnega podtona. In še vedno se vprašam: zakaj sem bila jaz tista, ki se je po ločitvi naučila uporabljati akumulatorski vrtalnik? Zakaj sem jaz tista, ki zdaj ob večerih sestavlja Ikein regal, medtem ko on objavlja fotke z drugo žensko, ki je, mimogrede, osem let mlajša kot jaz?
»V življenju je treba uživati in ti tega ne znaš.« mi je enkrat rekel.
Uživati? Dragi, jaz uživam, ko gre otrok pravočasno spat, to je moja perverzija. Včasih se vprašam, če sem res preživela zakon ...
Ampak hej, danes sem končno naredila dva seznama, čustev, ki jih morem predelati in računov, ki jih morem plačati. In ni me bilo več sram, da sem sama. Tudi če to pomeni, da grem večkrat na obisk k mami, ki me še vedno sprašuje, če bom kdaj spet kaj normalnega delala, mogoče v šoli. In če me jutri zagrabi občutek, da sem neuspešna ženska, ker prevajam in nisem ostala v zakonu, bom šla kupit še eno sobno rastlino. Ker se vsaka prava ločitev konča z notranjo opremo. In nekaj dostojanstva, ki ga imaš samo zato, ker si preživela. Nekaj pa vseeno vem in to je, da Nietzsche nikoli ni sestavljal Billy regala po ločitvi. Jaz sem ga.
Romantični pogreb ene rastline
V soboto sem končno vrgla stran monstero. To ni bila navadna sobna rastlina. Bila je živa priča treh selitev, enega zakona in dveh poskusov reševanja le-tega z vikendi v Bohinju.
Ko je umirala, najprej tiho, potem s patetično zavitimi listi kot operna diva pred sklepnim aplavzom, sem ji menjala lonce, svetlobo in imela z njo optimističen dialog. Ni pomagalo. Mislim, da ji ni uspelo preživeti tišine, ki je nastala po njegovem odhodu. Ko sem jo nesla v zabojnik za bio odpadke, sem v sebi čutila, kot da me opazuje cela ulica. Z nekim občutkom krivde, da sem bila zanjo zadnja postaja, terapevtka in rabelj hkrati. Ko sem se vrnila domov, sem v isti kot postavila steklenico prosecca in knjigo o travmah navezanosti. Če ne gre z zelenjem, gre z mehurčki in introspekcijo. Včasih se mi zdi, da sem trenutno v življenjskem obdobju, ko umiram, namesto, da bi cvetela. Potem pa pomislim, kaj pa če je to v resnici nova rast? Samo brez fotosinteze, brez moškega in z nekoliko več cinizma.
Naslednji dan sem šla v Bauhaus. Kupit kaktus. Ker ta vsaj ve, kako preživeti s čim manj vode, pozornosti in praznih obljub.
Kava z bivšim
Včeraj sem šla na kavo z bivšim. Srečanje je bilo uradno zato, da se uskladiva glede obiskovanja roditeljskih sestankov. Neuradno pa zato, ker me zanima, ali še vedno na roki nosi uro, ki sem mu jo kupila za rojstni dan. Naročil je kavo, jaz čaj. Ure ni več, na njenem mestu so zdaj usnjeni trakci. In potem sva dve minuti molčala. Kot da čakava, da pride še nekdo tretji, ki bo razbil tišino.
»A si se ostrigla?« me je vprašal.
»Ne. Samo zaspala sem z mokrimi lasmi.«
Zastrmela sem se v njegovo obrito brado, v gladko kožo. Ko je bil z mano, se včasih ni pobril tudi po več tednov. Pogovor je bil nekaj med vremensko napovedjo in prisilnim team buildingom, stavki kratki, kot bi bili na silo povlečeni iz globin najinih notranjosti.
»Jernej pravi, da mu daješ samo še zdravo malico. Se je pritožil, da pogreša salamo.«
»A res? Super. Jaz sem pa mislila, da bo vesel, ker mu mama vsak dan pripravlja malico. Ker, ko je pri tebi, Špela tega ne počne.«
»Pusti, Špelo, Špela se trudi po najboljših močeh. Špela ni mama kot si ti in ji je vse to novo, zato …«
Zakaj sem to rekla? Strmim v rob mize in sem tiho, da ne bi slučajno še česa bleknila. Potem mi ponudi, da bo on peljal Jerneja na trening, da bo meni lažje. Kar je bila sicer prijazna gesta, ampak vseeno je zvenelo kot: Seveda ti bom pomagal, saj si videti tik pred živčnim zlomom.
»A si v redu?« vpraša čisto resno.
»Seveda. Včeraj sem sama sestavila Ikein regal. Brez ene same kletvice. To si štejem za osebno zmago.«
»Lepo, da si tako samostojna.«
Ja, hvala, no ...
Ko sem prišla domov, mi je mama poslala SMS:
»Soseda Tadeja te je videla z Alešem, pravi, da sta sedela skupaj v lokalu. Sem ti rekla, da se bo še vse uredilo! Vse se da, če se hoče.«
Včasih si želim, da bi lahko odklopila. Vsaj za vikend. Ali vsaj vsak drugi. Počutim se kot moj star likalnik: Saj še dela, samo ne več tako dobro. Zvečer sem si natočila kozarec vina in si rekla: če sem pogorela kot žena, bom zablestela kot gospodinja. In sem končno zložila dve košari perila. V tišini. In to je bil moj zen trenutek.
Nedeljsko kosilo in druge oblike zasliševanja
Danes sem šla z Jernejem na kosilo k mami. To ni bilo kosilo. To je bil dogodek. Ceremonija. Trije hodi in štiri mnenja, za katera nisem prosila. Začelo se je z juho. Vedno je juha. Vedno bistro jasno opozorilo, da prihaja težje prebavljiva vsebina.
»A si jedla kaj zjutraj?« me vpraša, kot da vidi v moj želodec.
»Sem, jogurt.«
»Jogurt ni zajtrk. Jogurt je za bolne in tiste, ki nimajo časa zase.«
Kar v prevodu pomeni: si ločena in deluješ razsuto.
Potem pride glavna jed. Piščanec z rižem. In zvrhana žlica pasivno-agresivne omake.
»Veš, tvoj oče je včasih rekel, da je zakon kot riž. Če je malo suh, mu dodaš maslo. Ne pa da ga vržeš stran.«
Jernej je medtem tiho jedel, nato pa se zastrmel vame.
»Mami, veka ti trza.«
»Vidiš, to je od živcev, ker si sama. In kako je zdaj, ko si sama? Grozno, kaj ne? Saj veš, da ljudje nismo ustvarjeni, da bi bili sami.«
»V resnici je kar v redu, mami. Lahko gledam, kar hočem, ne kregam se glede tega, kdo bo zložil posodo v stroj, kdo bo peljal psa na sprehod in imam celo stran postelje zase.«
»Ampak, kdo pa ti nese smeti?«
Moški kot nepogrešljiva gospodinjsko funkcionalna enota.
Po kosilu je Jernej gledal risanke, midve pa sva pili kavo. Pravo kuhano turško, ker mama meni, da tiste kapsule so samo za lenuhe.
»Veš, včasih se vprašam, kje sem naredila napako, da si se ti odločila, da greš svojo pot,« je rekla z rahlim vzdihom.
»Mami, nisem se jaz odločila. Aleš me je pustil zaradi druge.«
»Zato, ker se nisi borila za svoj zakon.«
O, moj bog …
»Kaj sem ti celo otroštvo govorila? Ti nisem rekla, da je treba potrpeti, ker tako pač je v življenju? Nič se te ni prijelo.«
In je pihnila v kavo, kot da s tem lahko odpihne še zadnjih 20 let najine komunikacije.
Ko sem odhajala, mi je stisnila v roko steklenico domačega bezgovega soka in rekla: »Če si že sama, vsaj pij kaj zdravega.«
Doma sem jo dala v hladilnik poleg vina in dveh napol praznih kozarcev kislih kumar. In si rekla: poglej, poglej, kaj ni vsebina tega hladilnika metafora za tvoje življenje?
Ampak jutri je ponedeljek. In če že ne morem zamenjat mame, lahko vsaj zamenjam rjuhe. In začnem na novo. Spet.
