Digitalna romanca ali iluzija samoprevare
Prijateljica je prišla na obisk. V eni roki je držala steklenico vina, v drugi pa tisto mirno samozavest, ki jo človek dobi po sedmih letih razmerja. Verjela je, da je to zato, ker znata z Rokom komunicirat, jaz pa mislim, da sta se samo navadila drug na drugega. S steklenice je odvila zamašek in s police vzela dva kozarca s peclji. Nato nama je natočila vino, da sva nazdravili.
»Na tvoje novo življenje.«
»No, ja ...«
Naredila sem požirek, vino je bilo toplo.
»Mislim, da si ti že kar ok, samo čim prej moreš med ljudi.«
»Že ko grem v trgovino, mi je tam preveč ljudi.«
Gledala me je, nato pa se nasmehnila.
»Na Tinder moreš!«
To je rekla s takim navdušenjem, kot bi mi predlagala zdravilišče. Digitalno zdravilišče za osamljene.
»Tinder? A ni to aplikacija za mlade, ki imajo več samozavesti kot samorefleksije?«
»Nisi stara. Si ločena. To je kot ... kot da daš kruh v toaster in upaš, da ven pride nekaj hrustljavega.«
»Aha. In jaz sem kruh, ki je že enkrat bil v toasterju?«
»Ne. Ti si kruh z značajem. Malo zapečen, ampak še vedno dober.«
Ko je odšla, sem dvajset minut razmišljala, ali naj se prijavim ali ne. Minuto kasneje sem bila registrirana. Medtem ko je Jernej spal in je bilo stanovanje tiho, sem ustvarila svojo digitalno različico. Brez preteklosti, brez zakonskih pogodb. Z rahlim filtrom, ki pobriše samo podočnjake, ne osebnosti.
Pogovori z algoritmom
Prvi moški mi je napisal: »Iščem preprosto žensko brez komplikacij.«
Odpisala sem: »To bo težko. Sem človek, ne navodilo za uporabo.«
Drugi mi je poslal sliko svojega avtomobila. Brez obrazložitve. Samo ... avto.
Tretji je napisal: »Si za kaj sproščenega?«
Vprašala sem: »A misliš prešuštvo?«
Z vsakim pogovorom sem dobila bolj jasen občutek, da je Tinder kot hladilnik, veš, da v njem ni ničesar pametnega, ampak ga vseeno odpiraš vsake pol ure. V upanju, da se je kaj spremenilo.
Ampak potem … sem se odločila za zmenek. En moški je bil videti normalno. Ime je imel, delal je, ni imel sončnih očal na vsaki sliki in ni omenjal, da išče sproščeno žensko. Kar je že selekcijski presežek.
Zmenek in druge oblike neželenega stika
Rekel je, da ve za 'luštno malo skrito mesto, ki ga nihče ne pozna.'
Ko sem prišla, sem dojela, da je imel prav. Nihče ga ne pozna, ker nihče noče tja. Zamudil je dvanajst minut in prikorakal s samozavestjo človeka, ki zamudo dojema kot del šarma. V roki je držal en sam tulipan, zavit v peki papir.
»Zadnji je bil,« je rekel.
Pogledala sem v nekoliko ovelo rožo.
»O, … hvala.«
Lepo, roža kot jaz, malo uvela, ampak nič hudega, še stoji.
Nosil je parfum, ki je bil bolj samozavesten od njega in se usedel k meni z izrazom človeka, ki pričakuje kompliment že zato, ker je prišel. Bila sem tiho in ga opazovala. Nič posebnega ni bilo na njem, prav nič. Nato se je ozrl po prostoru.
»Rad imam bare z dušo.«
Sedela sva v lokalu z laminatom, ki se je luščil in natakarjem, ki je imel izraz človeka, ki je že vse videl in slišal. Edina duša tukaj je bila steklenica nad šankom, na kateri je pisalo rakija.
Nagnil se je k meni in rekel: »A veš, da sem enkrat skoraj odprl svojo restavracijo?«
Pogovor je bil ... živ. A bolj v smislu improvizacije. Na trenutke sem imela občutek, da sodelujem v predstavi v teatru, kjer ne vem, kdo sem in kaj je poanta prizora.
»A si bolj vizualni tip ali bolj čustven?« me je vprašal in se nagnil s celim telesom k meni.
Ni mi bilo prijetno, zato sem se odmaknila.
»Odvisno. Če govoriva o hrani, sem vizualni. Če pa o Netflixu ob polnoči, potem čustven.«
»Jaz sem čustven. Takoj začutim vibracijo. In tvoja se mi zdi … lej, bom kar iskren, malo si na off.«
»Na off?«
»Glej, tudi jaz se lahko umaknem v svoj notranji prostor,« je nadaljeval.
Resno sem upala, da ima notranji prostor boljšo akustiko kot tale zmenek.
Potem je v nekem trenutku brez razlage vzel iz nahrbtnika jogurt in ga začel jesti.
»Sem hipoglikemik,« je rekel. »In telo rabi, kar telo rabi.«
Sedela sem nasproti moškega, ki je na zmenku jedel breskov jogurt z žličko, ki jo je sam prinesel od doma.
Naenkrat sem odprla usta in rekla: »Veš, kaj, morem domov, otroka imam.«
Glasno je zavzdihnil in razočarano rekel: »Aja, a tako potem … A si ti sploh pripravljena na partnerstvo?«
Strmela sem v embalažo jogurta, ki ga je pravkar pojedel. Na njej je pisalo alpsko poreklo in pristnost.
»Ker če daješ otroku prednost pred sabo, kar očitno delaš, potem se moreš vprašati, 'ali si res želim partnerja?' Ker jaz si take partnerke ne želim. Otroci so pomembni, ampak te ne smejo povozit in ti si, kot kaže, očitno že malo povožena.«
Vstala sem s plastičnega stola in odšla, ne da bi ga sploh pozdravila. Ker tako se, očitno! obnašajo povožene ženske.
Doma sem si sezula čevlje in se ulegla na kavč, mogoče pa bom jaz odprla svojo restavracijo. Vsaj vem, kaj bom servirala: mir, tišino in desert iz nizkih pričakovanj.
Breskov jogurt pa bo šel v opombo pod črto. Kot opomnik, zakaj ne hodim več na zmenke.
Nihče ne pogreša starih copat ali samska ženska kot moralno vprašljivo stanje
Ko sem zjutraj prišla po Jerneja, je mama sedela v dnevni sobi in tiho zlagala revije v popolne pravokotnike in to s takim izrazom, kot da ureja dokaze za sodni proces. Niti besede ni rekla, dokler nisem zaprla vrat.
Potem pa naenkrat: »Kje si bila včeraj?«
Vprašanje, ki se je slišalo kot majhna bomba, odvržena na preprogo med tabure in regal, na katerem so stale knjige iz zbirke nobelovci.
»Pri prijateljici,« sem rekla z glasom, ki ga uporabljam, ko lažem otroku, da so zobozdravniki zabavni.
Mama je počasi dvignila pogled z revije, kot da si mora ogledati osebo, ki si je drznila izreči tako poceni izgovor.
»S šminko in v petkah, v katerih te nisem videla niti na poroki tvojega bratranca … Vem, da je tvoja stvar, ampak res ni lepo, da si tako izmišljuješ, ko bi lahko samo povedala resnico.«
Glasno sem zavzdihnila.
»Dobro, bila sem na zmenku,« sem rekla in si v istem trenutku zaželela, da bi lahko rekla karkoli drugega. Na primer: bila sem v Himalaji. Ali: šla sem na operacijo, darovala sem ledvico.
Mama je globoko vdihnila. Ni bila presenečena, bila je pripravljena. Kot vojska, ki vadi že dva meseca za invazijo.
»Na zmenku,« je rekla počasi. »Kaj pa Aleš?«
»Kaj pa z njim? Živi z novo punco. Špela ji je ime.«
»Špela, ja. Seveda. Kot da je to resno. Ti povem nekaj o Špeli? Špela je kot tisti copati iz Hoferja, zgledajo lepo, poceni so, samo kaj, ko ti takoj razpadejo. Aleš ima pa rad svoje stare natikače. Malo so znuncani, ampak njegove noge se dobro počutijo v njih. Samo potrpeti moraš, ne pa zdaj letat okrog kot kakšna ... bodi doma, skrbi za Jerneja, Aleš se bo že vrnil nazaj. Samo čas mu daj.«
Ne vem, ali me je bolj užalil metaforični status copata ali dejstvo, da naj bi bila vsa moja prihodnost odvisna od moškega, ki se trenutno fotografira na ziplineu nad Bovcem, seveda skupaj z žensko, zaradi katere me je pustil.
»Mami, prosim, nehaj ...«
»Samo pravim. Če zdaj začneš tako ... hodit okoli, boš s tem Aleša samo odbila. Ker on te ima v resnici še vedno rad in bi mu bilo težko, če bi slišal, da si kar tam zunaj. Z moškimi. Kot neka ... samska ženska!«
»Saj sem samska ženska. Z Alešem sva v postopku ločitve.«
»Ne bodi dramatična. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha.«
Pogledala me je s tistim zmagovalnim izrazom, kot da je povedala nekaj tako briljantnega, da bi si zaslužila medaljo. Na mizi pred njo je ležal kup revij. Ena je imela naslov Ponovno skupaj po sedmih letih – ljubezen zmaga! in lahko bi prisegla, da jo je namerno postavila na vrh.
Nisem ji več odgovarjala. Ne zato, ker bi ji hotela dati prav, ampak ker sem vedela, da pri njej logika nima nobene zveze z realnostjo. V njenem svetu so moški kot pogrešane nogavice iz pralnega stroja, vedno se nekje najdejo, če jih iščeš oziroma v mojem primeru, čakaš dovolj dolgo.
Ko sva se vrnila z Jernejem domov, me na hodniku nista čakala stara copata, ker sem si prejšnji teden kupila nove. Mehke, tiste z umetnim krznom in podplatom, ki ne drsi. Stare, znuncane sem vrgla v smeti. Brez ceremonije, čeprav sem jih nosila skoraj pet let.
