Izgubljeno s prevodom
Prejšnji teden sem prevajala romantični roman iz angleščine. Tak, kjer imajo glavni liki službe, s katerimi v resničnem življenju komaj plačaš najemnino za garsonjero, v knjigi pa brez težav živijo v trosobni hiši z vrtom, teraso in pogledom na morje, kreganja oziroma lepše rečeno, nesloglasja, se razrešijo z dolgimi pogovori med sprehodi po plaži in z nenavadno veliko časa, ki ga imajo na voljo sredi delovnega dne.
V angleščini je pisalo: He looked at her as if she was the only woman in the world.
In prevajala sem po pravilih: »Pogledal jo je, kot da je edina ženska na svetu.«
V glavi pa je bil moj prevod slišati takole: »Pogledal jo je, kot da se poskuša spomnit, kje je parkiral avto.«
Her heart raced as he touched her cheek.
Uradno: »Njeno srce je začelo utripati hitreje, ko jo je pobožal po licu.«
Moja resnična misel: »Srce ji je začelo utripati hitreje, ker se je spomnila, da je pustila prižgan štedilnik.«
He whispered in her ear:‘I’ll never let you go.’
Uradno: »Zašepetal ji je na uho: ‘Nikoli te ne bom spustil.’«
V glavi: »‘Nikoli te ne bom spustil, ker bom potem moral sam pomivati posodo.’«
Brala sem naprej in razmišljala, kako je v teh romanih vse popolno, ženska ima vedno lase, ki ji nežno valovijo v vetru, moški pa je tisti, ki ima vedno pravi odgovor. V mojem življenju je bila najbolj romantična stvar, ki mi jo je kdo kdaj rekel pustil sem ti zadnji kos pice.
Roman se je končal s poroko na plaži, kjer sta bila oba videti, kot da bosta vsak hip v roko dobila še koktajl z dežničkom, potem pa skupaj izginila v sončnem zahodu. Ko sem shranila dokument in ga zaprla, sem ugotovila, da se je med prevajanjem izgubilo več kot nekaj besed, izgubila se je tudi vsa tista iluzija, da se ljubezen dogaja tako, kot piše v knjigah.
Popoldne sem šla po Jerneja v šolo.
»Kaj si danes delala?« je vprašal.
»Prevajala sem ljubezenski roman,« sem rekla.
»A sta se lupčkala?«
»Ja.«
»Fuj.«
»Tudi jaz sem to pomislila,« sem priznala.
In potem sva šla mimo kavarne, kjer mi je rekel, če mu kupim sladoled. Kar je bilo, če malo pomislim, edina resnična romantična gesta tistega dne.
Majica, ki diši po sramu
Sobota dopoldne. Tržnica. Z Jernejem sva šla po jajca, kruh in še nekaj zelenjave, ki bo verjetno zgnila v hladilniku, ker ob nedeljah raje naročim pico kot kuham.
Pri tretji stojnici sem že razmišljala o kavi, ko zaslišim glas, ki ga ne bi prepoznala samo na sodni obravnavi, ampak tudi v popolni temi.
»Živjo!«
Aleš. Poleg njega Špela. On z vrečko špargljev, ona z vrečko sveže mladosti.
»Živjo,« sem rekla.
Špela se je sklonila proti Jerneju in z glasom, ki ga odrasli uporabljamo, ko se hočemo prilizniti otroku, rekla: »O, Jernej, kaj boš pa ti danes kaj jedel?«
Jernej je gledal vanjo in ni rekel nič. Znašel se je v igri tihega odpora, videla sem, da je imel tisti pogled, ki ti pove, da si vprašal nekaj, kar je vredno ignoriranja.
Z nogo je brcal rob tlakovca in gledal stran, kot da je vsak kamen na tržnici bolj vreden njegove pozornosti.
Aleš je poskusil drugače: »A se kaj veseliš, ker bova šla kmalu spet na izlet?«
Notranji prevod: Tvojo mamo ignorirava, ampak vseeno ustvarjava vtis, da smo ena velika, funkcionalna družina.
»Ja,« je rekel Jernej, še vedno brez pravega navdušenja. Tišina je naenkrat postala tako gosta, da bi jo lahko ovili in spravili v omaro za hude čase. Ravno ko sem hotela nekaj reči o vremenu (vedno varen izhod), se je Jernej obrnil proti očetu in bleknil: »Oči, a veš, da mami spi v tvoji majici?«
Vrečka mi je skoraj padla iz rok in tudi šparglji v Aleševih rokah, so se nevarno nagnili proti tlom. Špela me je ošinila s pogledom, ki je bil mešanica pomilovanja in tistega tihega sama si kriva.
Jaz pa sem stala tam, z vrečko zelene solate v roki, in se spraševala, zakaj se ne morejo take situacije razbliniti kot dim, namesto da vsi stojimo v njih, kot da čakamo, da nam nekdo zaploska in lahko šele potem izginemo iz mučnega prizora.
»Aha …« je rekel Aleš in pogledal nekam proti mostu ključavnic.
Prijela sem Jerneja za roko.
»No, midva bova kar šla,« sem rekla in se poskušala nasmehniti tako, kot se ljudje nasmehnejo na koncu dolgih obiskov pri zobozdravniku.
Ko sva se odmaknila, sem čutila, kako se mi ramena počasi spuščajo, kot bi odlagala neviden nahrbtnik, poln nerodnosti. Jernej je hodil nekaj korakov pred mano in brcal kamenček po poti, popolnoma neprizadet. Otroci imajo to srečo, da jim ni treba analizirati vsakega stavka, vsakega pogleda in vsake pavze v pogovoru.
Jaz pa sem že v glavi vrtela prizor, kot kakšen slab posnetek, ki ga nikakor ne moreš izbrisati.
Mogoče se bom čez leta tega dne spomnila in se nasmehnila. Ali pa ga bom, tako kot večino srečanj z Alešem in Špelo, lepo zložila v tisti spominski predal z napisom: Ne odpiraj, če res ni potrebno.
Jernej se je obrnil in vprašal: »A bo oči spet prišel k nam domov?«
»Ne,« sem rekla. »Ampak mogoče bova midva enkrat šla k njemu.«
»A bo tam tudi Špela?«
»Ja, najbrž bo tam tudi Špela.«
»Potem pa raje ne,« je rekel in nadaljeval z brcanjem kamenčka.
Opazovala sem ga in si mislila, da se nekaterih življenjskih odločitev res ni treba naučiti od staršev, otroci jih znajo sprejeti povsem sami.
Ajde, pojej banano
Sedim na mrzlih ploščicah kopalnice, kot kakšen kliše, ločena ženska, ki joka na tleh pod umivalnikom, katerega spodnji del je, zdaj šele vidim, malo umazan. Na mobitelu imam še vedno odprt Wordov dokument, kjer sem pred pol ure prevajala stavek: She felt safe in his arms. Hvala lepa. V njegovih rokah sem se počutila varno točno dvakrat, prvič, ko me je držal za roke, ko sva letela s tistim majhnim letalom v Rim in sem mislila, da bom umrla od strahu, no, to je še največji približek, in drugič … nikoli več.
In zdaj jokam. Jok, ki ima različne faze, prvo pridejo solze, ki govorijo nisem v redu, sledi smrkanje, ki pravi poglej me, kako patetična sem, in potem tisti čuden hreščeč zvok, ki je v resnici samo zrak, ki se zaletava v zvočno steno mojega hlipanja.
Jernej potrka. »Mami, a jokaš?«
»Ne, ljubček, kje pa.« Tišina. »Ampak, meni se zdi, da jokaš.«
Z vrat se zasliši zvonec. Na žalost v trenutku dojamem, kdo bi lahko zvonil. Seveda se ne motim. Vrata se odprejo in slišim Jerneja, ki reče: »Babi, mami joka v kopalnici.« In potem njen glas: »Joka, a? No, saj to pa res ni nobena novica.«
Vrata kopalnice se odprejo, kot da je lastnica stanovanja ona, ne jaz.
Stopi not in se zagleda vame. »Anja, no … Se ti zdi, da bo svet boljši, če ga močiš s solzami?«
Anja. Vedno, ko reče moje ime tako resno, vem, da pride stavek, ki bo ali citat za na spomenik ali razlog za terapijo.
»Pusti me malo,« zamrmram.
»Jokaj, če že ne gre drugače, ampak to je ena navadna izguba časa. Ampak ti kar jokaj.« Vidim, kako njen pogled zdrsne na poličko, ki stoji nad umivalnikom. In seveda točno vem, kaj si ta trenutek misli. Lej, ko ni pobrisala prahu. Čakam, da odpre usta in reče: Jokaj, ampak prej pobriši prah.
Dvignem pogled in se zastrmim vanjo s povsem rdečimi očmi: »Mami, jaz sem razpadla.«
Glasno zavzdihne: »Eh, kaj pa govoriš … Razpadla sem jaz, potem ko sem te dva dni rojevala, šest kil in pol si bila težka, tretji najtežji dojenček v Jugoslaviji, samo dva sta bila težja od tebe, eden iz Sanđaka in drugi iz Kragujevca, potem pa je tebi v čast sledila Ljubljana … Šest kil sem stisnila iz sebe, to je razpad, ne pa to, da te moški pusti, daj no, prosim te lepo.«
In potem iz torbice potegne banano. Kot da je to nekaj najbolj normalnega.
»Na, jej,« reče. »Sladkor ti bo dvignil razpoloženje.«
»Mami … jaz res ne vem, če bom kdaj spet normalna.«
Zavije z očmi, kot da sem ji pravkar rekla, da se ne znam sama obleči.
»Normalna? Anja, kdo pa je danes normalen? Normalen je samo tisti, ki se pretvarja, da je normalen. V resnici pa vsi tulimo ponoči v svojo blazino.«
Odlomi kos banane in ga sama poje, kot da bi mi demonstrirala, kako se to dela.
»Veš,« nadaljuje, »tudi jaz sem jokala, ko je tvoj oče šel s tisto iz pošte.«
Zatakne se mi v grlu. Kaj?
»S kom?« mi uspe iztisniti iz sebe.
»Z Nado, s tisto babnico, ki je vedno imela rdečo šminko in preozko krilo.«
To reče tako by the way, kot da bi rekla, a veš, da so bili včasih jogurti cenejši.
Moje možgane zadane kot udarec z lopato. Moj oče? Moj oče??? Moj oče, ki je vsako nedeljo skuhal govejo juho in mi pomagal krasiti novoletno jelko, on?
»In … ti si mu kar odpustila?«
»Ja, sem mu,« reče in si obriše roke, kot da je pravkar končala s pomivanjem posode.
Tu bi moral slediti tisti del, ko mi pade kamen od srca, ker sem pravkar dojela, da se da preživeti tudi če te nekdo prevara, da kljub temu obstaja možnost novega začetka, novega she felt safe in his arms.
»In … kako si to zmogla?« vprašam kot kakšen naiven otrok.
»Kako? Anja, moja mama je preživela vojno. Streljanje, bunker, kartone cigaret za kruh. Če je ona to zdržala, bom pa jaz ja en moški spodrsljaj.«
»En moški spodrsljaj,« zamrmram.
»Ja, in kaj pol? Saj sem ga imela rada. A ti misliš, da bi bilo meni lažje samo zato, ker bi ga brcnila ven? Bi bilo lažje tebi, če tvoj ne bi nikoli obstajal?«
Ostre besede, ki jih prebavim počasneje kot banano.
In tukaj nastopi trenutek, ko bi morala objeti svojo mamo, ji reči hvala za brutalno lekcijo življenja in se v sebi odločiti, da bom močna. Namesto tega pa razmišljam: Če je to družinska tradicija, odpuščati moškim za neodpustljivo, potem sem naslednja v vrsti. Čestitke, Anja, pravkar si izvedela, da nisi samo hči moškega, ki je varal, ampak tudi dedinja idiotske vztrajnosti.
Mama se obrne proti vratom. »Pojej banano, jaz grem, še na tržnico moram.«
Jaz pa ostanem tam, na mrzlih ploščicah, strmim v košaro za perilo in v spodnji del umivalnika, ki bi ga morala očistiti, potem pa se zagledam v banano in kar naenkrat se spomnim grafita, ki je dolga leta prekrival zid v Ljubljani, pred sabo zagledam verze Esada Babačića: Hej, draga, ne pustiva, da zgnijeva, kot ta banana, ki sva jo tako složno zanemarila.
Vsakič ko sem šla mimo, se me je dotaknilo, tako romantično se mi je zdelo, malo punk, malo resno, zdaj pa gledam svojo banano na robu umivalnika in si mislim: dragi Esad, žal mi je za tvojo banano, ampak tudi najina z Alešem je zgnila do konca. Mogoče v tem procesu nisva bila tako složna, pa vseeno, banane ni več.
Vstanem in tisto, kar je ostalo od nje vržem v koš pod umivalnikom. Na vratih se pojavi Jernej.
»Mami, a še jokaš?« Odkimam. »Ne več, mišek moj.«
In si rečem, če je ena lahko preživela vojno in druga rojstvo šest in polkilskega dojenčka, bom pa tudi jaz enega moškega, ki me je pustil zaradi druge. Ajde, umij si obraz, pobriši tisti prah s police, spucaj umivalnik in gremo dalje. Ker življenje je bolj trmasto kot vse ločenke skupaj.
