Izar Lunaček – Od vrtčevske manufakture do viteza reda umetnosti in leposlovja
Kdaj in kako si postal »tist, k riše«, Izar? Rojen z barvico v rokah?
Že od malih nog sem risal. Tako, kar malo nevrotično. Začelo se je v vrtcu. Papirčki, svinčniki, blokci. Otroci so hodili do moje klopi, kjer sem si ustvaril pravo 'manufakturo', in govorili 'nariši papagaja, nariši to, nariši tisto'.
A si svoje storitve ponujal kar brezplačno, ali pa si že takrat imel podjetniške tendence?
Socialni status sem si kupoval. Bil sem prestrašen, tih otrok in bi me drugače 'eni ljudje' ves čas napadali. Takšna je pogosta zgodba bolj zaprtih risarjev. Potem so me spraševali, kaj bom, ko bom velik. Vedno sem govoril, da bom slikar. To sem si tudi zelo jasno predstavljal. Eden od družinskih prijateljev je bil slikar, imel je hišo na Rakitni in v njej atelje. Tudi brado je imel in jaz sem si potem vedno predstavljal, da bom imel brado, in tudi, kdove zakaj, da bom zelo debel.