Foto: Cityenlinea
Jacques Audiard - Gibanje vmes
Irena Svetek17. julij 2025
Jacques Audiard je avtor, ki ne vstopa v film z razlago, temveč z vprašanjem. Njegove zgodbe so skicirane, a ne ohlapne, ostre, a nikoli hladne. Njegov svet ni stabilen prostor, temveč dinamična napetost med tem, kar je, in tem, kar bi lahko bilo. Nič v njegovih filmih ni fiksirano, ne identiteta, ne forma, ne pripovedni tok. Zdi se, da Audiard bolj kot zaključene pripovedi išče trenutke preoblikovanja, tiste nedefinirane, vmesne postaje, kjer se liki še niso odločili, kam spadajo, a tudi ne morejo več ostati, kjer so.
Film kot notranji premik
V središču skoraj vsakega njegovega filma je figura posameznika, ki niha. To ni junak v klasičnem smislu, temveč nekdo, ki se v realnosti ne počuti doma. V Preroku je to nepismeni mladenič, ki v zaporu mimogrede postane mafijska figura. V Dheepanu so to begunci, ki se iz vojne ujamejo v nova pravila, nova nasilja. V Emilia Pérez transformacija ni zgolj telesna ali družbena, je globoko emocionalna, skoraj mitska.
Ti liki ne razumejo sveta, ki jih obdaja in tudi svet pogosto ne razume njih. Audiard jih ne rešuje, ampak jim ponudi prostor, da se v gibanju počasi oblikujejo. Njegov film ni linearna pot, temveč proces notranjega usklajevanja: med željo, odgovornostjo, travmo, telesom, pogledom drugega.