»Jezik se branim dosti.«

Tam, kjer so pred tisoči in tisoči let ledeniki zarezali v tla, v senci mogočnega Kanina, ob ta Vilïki wödi, leži kraj, kjer se ljudje »pogovarjajo v stihih«. Rozajanska dulḯna, Rezija, skrita na severovzhodu Furlanije - Julijske krajine, tik ob meji s Slovenijo. Manj kot tisoč jih naštemo med prebivalstvom, še manj je tistih, ki naprej nosijo rezijansko narečje. A tam, med volkovi in lisicami, Gardinico, ob Dujaku in Dujačesi, Lol Kutleću, živi tudi varuhinja. Varuhinja rezijanskega pesemskega in pravljičarskega izročila. Pesnica. Silvana Paletti. 

K rozajanskim judem nas je popeljala Zvonka T. Simčič, vizualna in intermedijska umetnica, ki jo s Silvano veže dolgoletno prijateljstvo. Skupaj sta peli, nastopali in izdali tudi zgoščenko Mali rug / Glas neba. Zdaj Zvonka s skupino Za srce mo / Za srce moje prepeva le rezijanske pesmi. Bili so časi, ko je z njimi odmeval tudi Silvanin zamolkli glas.  

»V samoti Rezije, kjer – tako kot na Islandiji ali v Tibetu – le majhno število občutljivih in odgovornih ljudi poskrbi za to, da se nit ne pretrga, so njeni temni oji in iji razkrivali vso lepoto ene izmed starodavnih različic slovenskega jezika,« je Silvanino petje prelila v besede Bogdana Herman, pevka ljudskih pesmi. Za zgoščenko Mali rug je rezijanščino preoblikovala v knjižni jezik. 

»Vi govorite, mi romunimo,« se zasmeji Silvana Paletti, ko nas pričaka pred isto hišo, kjer je prebivala z mamo že kot otrok.  

V njenih otroški letih se v šoli niso učili rezijanščine. »Moja mama me je naučila po rozajanski.«  

Slovenščine se je učila med pogovori z obiskovalci, ki so zahajali k njej. »Spraševali so me, kaj pomeni to, kaj pomeni ono ...« Za Silvano je rezijanščina dar, ki skriva tudi spomin na čase, ko je bila vsaka vas v dolini živahna skupnost s svojo šolo in vrtcem. Danes ima celotna Rezija le eno šolo. »Zdaj je tu uradno okoli 900 ljudi, leta 1911 jih je bilo skoraj 5000,« nas z dejstvi sooči Luigia Negro, vodja v Muzeu od tih rozajanskih judi / Muzeju rezijanskih ljudi, ki ga obiščemo kasneje. 

»Vse imaš govoriti« 

Silvana Paletti ve, da je vse živo. Nagovarja Kanin, v dolini govori z vodo, s travo, s kamni.  

»Ogenj gori. Ti si mu lepo govorila. Zato je šel naprej.« 

»Res? Ogenj še bolj zagori, če mu govoriš?« 

»Vse, vse imaš govoriti.« 

Tudi pri petju rezijanski ljudje nagovarjajo ves svet okrog sebe. »Petje rezijanskih pesmi je kot ena molitev. Je govor od človeka proti gori, proti vodi, proti kamnu, ker vse to čuti kot živo,« je Silvana razkrila Zvonki Simčič, ko sta snemali stare rezijanske melodije. 

Silvanin smeh kot žogica poskakuje med nami ves čas.  

Ob njej se mi zdi, da v tej odmaknjeni dolini nismo na robu sveta, temveč v njegovem središču. Tam, kjer se dogajajo bistvene stvari. 

»Silvana je modra žena prastarega spomina,« jo je ob pesniško glasbenem večeru v Cankarjevem domu leta 2018 opisala Bogdana Herman. »Z blagohotnim razumevanjem opazuje današnji svet in ne molči. Pokazala mi je, kako naj stojim v mrzli vodi, da bo odnašala moje skrbi. Povedala mi je, da za življenje zadostujeta veliko srce in velika tišina. Naučila me je sprejemati. Naučila me je peti rozajanske biside.« 

Silvana ne pozna osamljenosti: »Navadiš se.« Pogreša pa pravljice, ki so si jih včasih pravile none. »Ko ni bilo televizije, kako so nas držali? So pravili pravljice.« 

Na pomlad se Silvana ponoči usede pred hišo in posluša glasove. »Gledam oblake, zvezde, kure. Slišiš lajež psa, slišiš lisico, srno ...« 

Särcë samö rumunï 

Samo še srce govori 

Prostor za právice  

Lisica je kraljica rezijanskih pripovedk. Pogosto se v njih pojavi tudi volk, imajo pa tudi malega žbajančiča. V ljudskih zgodbah živali nosijo človeške zgodbe. Poleg lisïce in uka / volka se po rezijanskih pravljičnih gozdovih med črnimi bori in bukvami smukajo tudi druge živali: zajec / zec, petelin / pitilen, pes / päs, mačka / tuca, medved / midved … V pravljicah naletimo na Gardinico, katere ime izhaja iz pridevnika gard / grd. Tu je še Dujak, divji mož, Dujačesa, njegova žena, in Dujačesica, njuna hči. Rezijansko izročilo prinaša tudi pripovedi o dveh močnih, samotarskih junakih, o tihotapcu Lol Kutleću in Dardeju, ki je prebivalcem Solbice pomagal, da niso izgubili pašnikov na Žrtu. 

O pomenu pravljic, pripovedk, ljudskih pesmi in s tem ohranjanju slovstvene folklore Rezije priča Muzej rezijanskih ljudi, kjer nas takoj nad vhodom pričaka freska, portret pravljičarke Tine Wajtawe Plielich iz Solbice, ki pripoveduje otrokom basen.  

Muzej so začeli oblikovati po tragičnem potresu leta 1976. Začutili so, da je potrebno zbrati in ohraniti, kar je ostalo. Odprli so ga s pomočjo slovenskih študentov iz Trsta in Gorice ter raziskovalcev, strokovnjakov Mladinskega raziskovalnega tabora.  

V muzeju je tudi prostor za právice / pravljice, spada pod sekcijo posvečeno rezijanskemu pripovednemu izročilu.  

»Strokovnjak, ki se je najbolj zanimal za rezijansko slovstveno folkloro, je bil slovenski akademik dr. Milko Matičetov. Od leta 1962, ko je začel obiskati Rezijo, je poleg vsega drugega zbral več kot 30.000 enot ljudskih pripovedi. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Zverinice iz Rezije z zbranimi rezijanskimi pripovedmi,« nas na rojaka, ki je kasneje postal tudi častni občan Rezije, spomni Luigia Negro.  

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Milko Matičetov spoznal tudi Silvano Paletti, prevedel nekaj njenih pesmi in jih izdal v knjižnem jeziku. Njeno najbolj znano delo pa je trojezična pesniška zbirka Rozajanski serčni romonenj / La lingua resiana del cuore / Rezijanska srčna govorica, kjer je zbrana njena poezija v slovenščini, rezijanščini in italijanščini. Zbral in uredil jo je Roberto Dapit. »Spomladi leta 1999 sem vprašal Silvano Paletti, ali si želi, da bi njene pesmi objavili v zbirki. Nekega dne je potrkala na moja vrata z zvezkom z rdečimi platnicami v roki, v njem je bilo okrog sedemdeset pesmi, ki jih je zbrala, pregledala in opremila s kazalom. Zbirko je naslovila Rozajanski serčni romonenj,« je knjigi na pot zapisal ta furlanski jezikoslovec, ki se že vrsto let ukvarja s slovstveno folkloro Rezije. Silvanina pesniška zbirka je začela vznikati po potresu leta 1976, ki ni pretresel le zemlje in njenih ljudi, »tedaj se je tudi meni moralo nekaj stresti v glavi«. Tako je nekoč v pogovoru z Milkom Matičetovim pripomnila pesnica.  

Silvana Paletti nikoli ne ve, kdaj jo bo našla pesem. In ko pride, mora biti hitra. »Ja, pride v glavo sama in jo moraš takoj ujeti, če ne zbeži.« Njene pesmi ostajajo neukročene, kot je neukročena narava, iz katere se porajajo. »Takšna kot pesem pride, takšno moraš pustiti.«  

Moje besede

Silvano Paletti vprašam, kako je, in gromko se zasmeji. »Jezik se branim dosti.« Njene biside so tiste, ki jo varno popeljejo čez vse gorkosti tega sveta. 

***

Reportaža je nastala, ko smo se v Rezijo odpravili snemat video Glas ustvarjalk, posvečen prejemnicam nagrade mira, ki jo podeljuje Ženski odbor slovenskega centra PEN. Silvana Paletti je nagrado mira prejela leta 2016. Gradivo za reportažo sem zbirala skupaj s pisateljico Nino Kokelj.