Jezus - 1. odlomek iz romana ŠE EN VDIH

Jezus 

Danes je 27. junij. Praznovanje je. Namenjeno je meni, priložnost je obletnica mojega rojstva. Tudi sama praznujem, saj bom novico, ki me bo tako potrla, da mi nikoli več ne bo do slavja izvedela šele čez nekaj dni. Ampak danes je drugače. 

»Zaslužiš si, mami,« mi nazdravi Teja, ko presenečena vstopim v prostor, po tem, ko vsi v en glas zakričijo presenečenje. 

»Ja, mami, vse najboljše!« mi Zola v roko potisne kozarec. Zadovoljna sem, razmišljam po plazu poljubov in čestitk z vseh strani, pomešanih s solzami presenečenja na mojih licih. Tu so vsi, ki mi kaj pomenijo. Za menoj je pol stoletja. Pol stoletja! Kaj takega. Sicer imam občutek, da sem mentalno ostala nekje pri dvaintridesetih. Ja, ravno nekje po Tejinem rojstvu, vseeno pa ne morem mimo obdobja, ko je odšel Simon, njun oče, takrat sem se precej postarala, če ne telesno, pa vsaj v glavi in srcu. Vendar to ni zgodba za današnje slavje. To je zgodba za kdaj drugič, kasneje. 

Pavel in jaz sediva sredi dogajanja, videti je, kot da smo na najini poroki. Seveda o njej nisva nikoli razmišljala. Ne bi imelo smisla. Še vedno sem poročena s Simonom, tako ali drugače. Ljudje se smejijo, jedo, trkajo s kozarci, uživajo. Če bi na hitro preštela družino in prijatelje, bi rekla, da nas je okoli sedemdeset. 

»Kako bomo plačali vse tole?« me naenkrat prešine, medtem ko se nagnem k Pavlu, da bi komentirala ponesrečeno eksplozijo na glavi tete Vide. 

»Ne skrbi, za vse je poskrbljeno!« me skuša na hitro pomiriti. 

»Ne, res. Kako si naj tole privoščim?« me skrbi. Ravno sem se izkopala iz obdobja, ko posel ni ravno cvetel, trenutno je super, ampak pri teh stvareh nikoli ne veš, pridejo meseci, ko životariš, kmalu za tem so meseci, ko ti sploh ni treba gledati na denar. Na samostojno poslovno pot sem se v celoti podala šele pred desetimi leti. Pred tem sem bila previdna in sem raje redno delala, potem pa ustvarjala v prostem času, bolj za dodaten zaslužek. Prej sta bili punci še majhni, nisem upala vsega kar pustiti in živeti samo od slikanja. 

Že od nekdaj sem vedela, da želim življenje posvetiti slikanju. Spomnim se, kako sem, ko sem bila majhna, enkrat naletela na neko staro nemško slikanico, ki se je vtisnila vame, v vsako poro posebej. Podobe iz te knjige, čeprav niti ne vem, kakšen je bil njen naslov, naslikam še danes. Ko zaprem oči, pred sabo vidim ilustracije, ki so čiste, izostrene, kot da od mojega poslednjega snidenja z njimi ni minilo že štirideset let. Žal mi je, da se zgodbe ne spomnim prav dobro. Knjigo sem v preteklosti že skušala najti, ampak brez uspeha. Vem, da se v zgodbi pojavlja lisica, ki pomaga ježku, ki je ostal brez mamice. Barve, ki jih je ilustrator uporabljal, so siva, rjava, zelena in modra. Živali so imele gosto in močno dlako ter kvadratne obraze. 

»Nehaj, no. Vsak je dal nekaj zraven, preostanek pa smo dali za skupno darilo, to je to. Prosim, če nehaš vrtati, ker točno vem, kam vse to pelje.« Pavel pogled zapiči v teto Vido, ki se masti s piškoti in hlasta po različnih vrstah peciva, kot da je njena sladkorna bolezen izpuhtela. Medtem potresava z glavo, da je videti, da njena pričeska živi svoje življenje in uživa na neki drugi, tehno zabavi. 

»Sploh pa, a ne vidiš, da se okoli naju dogajajo naravne katastrofe, ti pa se ukvarjaš z denarjem?!« 

»Ha, ha. Tokrat naj ti bo,« se kislo nasmehnem in ga potrepljam po rami, medtem ko se počasi dvignem od mize in odpravim ven. 

Ko stopim pred dvorano, da bi se malo ohladila, saj je notri vroče kot v peklu, zagledam otroke na svoji levi strani, kako se za vhodom, pri igralih, neuspešno skrivajo in kadijo. Prikradem se jim za hrbet, ko slišim Evo, hčerko svoje najboljše prijateljice, Zola, pazi, tvoja mama. 

»Ima kdo kakšen čik?« vprašam najstnike, ki me presenečeno gledajo. 

»Kaj je, samo enkrat se živi,« želim podkrepiti svoje vprašanje. Še vedno nič, dokler direktno ne pomignem z brado proti Evi. 

»Samo, prosim, ne povedati moji mami,« reče in mi poda škatlico. 

»Ogenj,« rečem s cigareto v ustih. Matej mi prižge.  
Otroci še vedno gledajo vame, in odkar stojim zraven njih, še nihče ni upal premakniti rok, v katerih držijo cigarete. Potegnem cigareto in zdi se mi, da se bom zadušila. Zasmejijo se in se končno malo sprostijo. 

Točno se spomnim trenutka, ko sem pokadila zadnjo cigareto. Tudi predzadnje se dobro spomnim. Eno in drugo je ločil test nosečnosti. 

»Okej, zdaj grem,« sem rekla Simonu, ko sva stala na balkonu. 

»V redu. Srečno!« je zaželel, trezen kot vedno. Od nekdaj sem mu zavidala to zmožnost ohranjanja razsodnosti še v najbolj negotovih situacijah. 

Nekaj trenutkov kasneje sva spet stala na balkonu, tokrat oba solzna od sreče. Kar nekaj časa sva se trudila za to, vmes sva mislila, da nama ne bo nikoli uspelo. 

»Pizda, to je to. Otroka bova dobila,« sem rekla in prižgala še zadnjo cigareto v svojem življenju. Tako sem vsaj mislila do zdaj. Ni držalo. Ne to s cigareto ne to z otrokom. Prvi – ime bi mu bilo Timon, čeprav je Simon temu ostro nasprotoval, rekel je, da bi bil bedak, če bi dal svojemu sinu ime, ki se rima na njegovo, Ivan bo, tako kot moj pradedek, je govoril, a oba sva vedela, da bo na koncu obveljala moja beseda – se je rodil mrtev v mojem petem mesecu nosečnosti, s sproženim porodom. Po tem sem bila prepričana, da bom še kadila, pa se na svoje in Simonovo presenečenje nisem nikoli več odpravila v trafiko na Dunajski, kjer sem kupila večino svoje kadilske zaloge. Seveda se mi je s Timonovo smrtjo podrl svet in najbolj me je bolelo, ko mi je kdo rekel, saj sta še mlada, saj bodo še priložnosti. Seveda so imeli prav, a rojstvi Zole in Teje nista odtehtali ali pa izbrisali bolečine, s katero sva se s Simonom soočala ob izgubi najinega prvega otroka. Tega dela njune predzgodovine najini hčerki ne poznata in tako bo najbrž tudi ostalo. Timona nama namreč ni bilo treba poimenovati in pokopati, kot bi se zgodilo, če bi še vztrajala s to, k bridkemu koncu usmerjeno nosečnostjo. Tudi zaradi tega nama ni bilo nič lažje, izgubila sva del sanj in upov za prihodnost. 

»Kaj pa je to, Jezus?« rečem in se zasmejim tudi sama. 

»A na faracajgu? Ja, Jezus je. Tako mi ga vsak vrne. Vse ostale mi pokradejo, Jezus pa očitno v ljudeh zbudi slabo vest,« razloži sestričnin sin in se reži. 

»In, kako kaj faks?« se obrnem proti Evi, ki je edina od trojice že na faksu. 

»Pa je šlo pet sekund kul mame,« zavzdihne Zola. 

»Ej. Pazi, na tankem ledu stojiš,« privzdignem obrvi in pogledam hčer, ki mi stoji naproti. Ravno vstopa v fazo nekje med punco in mlado žensko. Mislim, da je karakterno že precej oblikovana, vseeno pa potrebuje še nekaj izkušenj, ki jo bodo sestavile v najimenitnejšo osebo, kar jih poznam. Zola ima dolge rjave lase, ki jih je za današnjo priložnost razpustila in zravnala, drugače jih vedno spenja v gost čop. Za črnosivimi očali z dioptrijo, ki je verjetno posledica nenehnega prebiranja knjig v vseh možnih razmerah, se skrivajo Simonove oči in pod njimi ter na obrazu pege, prav tako podedovane od njega. 

»V redu, en izpit mi je še ostal za september, drugače pa sem zaključila, no, za v drugi letnik imam pogoje, v glavnem,« odgovori Eva, ki je bila tako kot Zola v svoji generaciji zlata maturantka. 

»Super, pridna si. Boš lahko mentorica naši Zoli. Čeprav tudi ne dvomim, da ji bo šlo brez težav,« pogledam proti hčerki, ki mi je v preteklosti tolikokrat očitala, da je nikoli ne pohvalim. 

»In? A se imaš fajn?« spremeni temo, kot vedno, kadar ji je neprijetno. 

»Ali ne vidiš?« pokažem proti na pol pokajeni cigareti v roki. 

»Dobro ste to skrili. In izpeljali! Res sem mislila, da se dobimo s Tadejo in Mihelo,« nadaljujem. 

»Pa si res mislila, da bi ti vsi trije skupaj res podarili samo predpasnik?« se smeji Zola. »Saj smo škrti, ampak tako pa spet ne.« 

»Jaz sem bila s predpasnikom čisto zadovoljna,« se ji nasmehnem. 

»Zola, daj mi en čik!« že od daleč kriči moja rahlo opita mlajša hči.  

»Mislim, čigumi!« se popravi in najverjetneje na pol strezni, ko me zagleda. Nasmešek se ji kljub temu ne izbriše z obraza. Teja je Zolino nasprotje, vseeno pa bi med njima lahko potegnili kar nekaj vzporednic. Teja v zadnjem obdobju v družbi prekipeva od energije. Še nekaj let nazaj ni bila takšna, vedno sem sumila, da je žrtev medvrstniškega nasilja, vendar mi tega nikoli ni priznala. Zdaj pa je pravo nasprotje tiste nesigurne Teje. Včasih se vprašam, ali ni morda to maska, ki si jo je nadela, da je nič več ne bi presenetilo in prizadelo. Teja ima krajše, svetlejše in redkejše lase kot Zola, oči so moje, očetov je samo nasmeh. Tejo fascinirajo dokumentarne oddaje o serijskih morilcih in glasbenikih, resničnostni šovi in včasih posega po rumenem tisku, nad čimer pri nas doma nihče ni pretirano navdušen, ampak tako se vsaj za deset minut fokusira in kaj prebere. Tudi v šoli nima bleščečih ocen, a ji je za to vseeno. Je pa več kot praktična in odlična reševalka problemov. In njene pozitive se človek res naleze. 

»Danes naj vama bo! Ampak da ne bosta mislili, da bosta zdaj kadili pred mano … in doma,« jima povem in napovem prihodnost, ki se je bomo sveto držale. Nikoli se ne bomo več tako sprostile ena pred drugo. Vedno sem občudovala kolegice, ki imajo s svojimi otroki prijateljski odnos, ampak sama sem bila že od nekdaj mnenja, da neki red in distanca med starši in otroki morata biti, če ne, ni zdravo. 
»Mami, pa ti si luda, ej!« reče Teja in me poljubi na levo lice. 
»Tole moram pa ovekovečiti!«  
Še preden uspem nasprotovati, že delamo selfi, ki bo kasneje krasil Tejino steno. Edina slika, na kateri bom jaz, na ostalih je s prijatelji. Očetovi sliki pa se skrivata v denarnici in medaljonu, ki ji ga je kupil enkrat na morju. Tiste skupne, ki sva jih imela obešene po hiši, sem v zadnjih letih v večini s težkim srcem umaknila, saj sem si predstavljala, da se Pavel ne more počutiti najbolje, če ga vsako jutro na steni gleda moj mož. 

»Govor! Govor! Govor!« se razlega po vsej dvorani, ko se vrnemo nazaj. 
Sestrična Mara mi prinese mikrofon, ki ga imamo po navadi na njenih feštah za ponesrečene karaoke. 
»Ja, s čim naj začnem? Najprej ena velika zahvala vsem skupaj, da ste tole izpeljali. Sploh glede na to, da sem v telefonu ene svojih hčerk zapisana s kratico FBI, mi tole ne bi smelo uiti.« Ozrem se po zbrani množici, ki stoji in vame uperja kozarce, njihov pogled pa je trenutno na Teji, ki skomiga z rameni in odgovarja nekaj v smislu, če pa si FBI. »Torej, hvala vsem, ki me pet desetletij, no, nekateri malo manj, spremljate skozi življenje in bodrite v težjih, ja, res ni bilo vedno lahko, pa z mano nazdravljate v tistih lepših trenutkih. In hvala, da mi na splošno osvetljujete življenje. Prekrasni ste! Iz srca sem vam hvaležna.« 
»Pa saj niste resni. Hecate se,« rečem, ko po predstavitvi mojega življenja, ki sta jo skupaj, kot se za praznovanje abrahama spodobi, v rimah, odvodili Zola in Teja, izvem, da so mi za pol leta najeli atelje v bližini Starega gradu, ki sem ga v preteklosti že večkrat želela najeti, pa je vedno prišlo kaj vmes. 
Ko se peljemo domov, sem izčrpana, ampak res srečna. V avtu zadremam in sanjam o Simonu. V sanjah me vodi za roko, pelje me po cesti, ki se vije pred nama. Zdi se mi, da me vodi v Veliki kanjon, ja, večkrat sva se že pogovarjala, da bi lahko odšla tja. Upam, da nama uspe pravočasno, saj se zavedam, da naju, če se bo Simon ozrl nazaj, čaka podobna usoda kot Orfeja in Evridiko, le da sva zamenjala vlogi, jaz bom ostala, njega pa bo vzelo podzemlje. Upam, da se ne obrne, samo naj se prosim ne obrne. Obrne se.