John Fekner - Govorimo o družbi, ki ji ni mar za ljudi

Najstnik, ki je pisal poezijo, je leta 1968 na stavbo v parku Gorman 85th Street v newyorškem Queensu z velikimi belimi črkami naslikal naslov uspešnice Small Faces Itchycoo Park. To je bil njegov prvi grafit. John Fekner jih je ustvaril več kot 300; v anonimnosti je po petih četrtih New Yorka izvajal gverilsko grafitarsko akcijo Opozorilni znaki. Na propadajoče stavbe je grafitiral jedrnate napise, med katerimi so najbolj poznani: Prelomljene obljube, Propad ter Tračnice prek poti staroselcev. 

Kaj vam pomeni beseda »razkroj« in katere so po vašem mnenju najbolj boleče propadajoče točke v New Yorku? 

Če govorimo o razkroju, govorimo o družbi, ki ji ni mar za ljudi, za prebivalce mesta. Razkroj se začne na vrhu, razkrajajo tisti, ki so lastniki nepremičnin, posamezniki, ki svoje stavbe prepustijo razkroju. Tragedija ne izvira od spodaj, izvira od zgoraj, ker so lastniki pohlepni in hrepenijo po oblasti. Dež v obliki razkroja nato pada na skupnost. Na družine, delavce, zdravnike.

Besede in simboli na propadajočih stavbah in zapuščenih vozilih so bili opozorila na razmere v mestu, ki ga John ljubi in ga le redko zapusti. 

Imate radi New York? 

Da.  

Ste veliko potovali tudi po Evropi ali po drugih krajih, ali pa ste ves čas samo v New Yorku? 

Večino časa sem v New Yorku.  

Kakšen odnos imate do narave in kako se z njo povezujete, glede na to, da ste urbani, zelo urbani umetnik? 

Z vsakodnevnimi sprehodi po parku. Živim blizu parka, ljudje moramo biti povezani z naravo. To je bistveno. Po vsem New Yorku so majhni žepki parkov in igrišč, nepremičninarji pa nam poskušajo odvzeti še tiste neprofitne, že odobrene prostore, kjer se lahko igrajo otroci. Skupnosti lahko tam gojijo vrtove, ženske, moški, katerikoli spol, katerakoli identiteta se lahko sprehaja po teh majhnih žepkih ... Poskušajo nam vzeti celo te majhne prostorčke zelenja. S svojo močjo želijo zaobjeti vse, zakriti in prekriti s cementom, z asfaltom in arhitekturo. Želijo izbrisati vse. Kakor so izbrisali avtohtone staroselce. Brišejo majhne ljudi, slehernika. Ljudi, ki ustvarjajo skupnost. Človek lahko cveti samo znotraj skupnosti, le v krogu skupnosti. To je edini način, da lahko New York preživi. Vsaj upam, da lahko.

Izjave Johna Feknerja so bile vedno odločne, glasne in na pravih mestih, sam je po lastni izbiri ostal bolj ali manj anonimen. 

Ljudje pravijo, da ste, citiram, »znani neznani umetnik«. Kaj pomeni biti neznan v New Yorku, v Ameriki? 

Gre za zasebnost. Zasebnost ti omogoča, da se izraziš na takšen način, kot si želiš. Brez vmešavanja v smislu, da bi kdo poskušal nadzorovati tebe in to, kar počneš. Galerija, če si del galerije, te nadzoruje v smislu produkcije, v smislu količine del, ki jih ustvarjaš, rokov in tako dalje.

Zakaj ostajate bolj ali manj, recimo, anonimni? 

Ponovno gre za zasebnost, v smislu, da poskušaš obdržati svoj način razmišljanja. Če to počneš, to počneš v ozkem krogu prijateljev, in to je zame edini način. Zdi se mi, da je to način preživetja.

John Fekner je znotraj gibanja urbane umetnosti konec 70. let in v 80. letih obveljal za »pionirja šabloniranja«; leta 1977 je začel ustvarjati ročno izdelane šablone – stencile in je prvi umetnik, ki je začel to tehniko uporabljati na ulicah. Šablonske napise v avtoritativni uradni tipografiji je imenoval besedni znaki in jih v kombinaciji z barvnimi spreji uporabljal na lokacijah od industrijskih ulic Queensa do južnega Bronxa. Ti grafiti na ruševinah v mestu, te preproste a jasne in ostre besede v tipografiji, podobni časopisnim naslovom, so v svojem bistvu nosili politična sporočila, delovali uradno, kot da so legalni. Enostavno, učinkovito. 

Vem, da ste že večkrat odgovorili na vprašanje »zakaj šablone«, vendar ali lahko poveste še kaj na to temo? 

Šablone so učinkovite. Vsako črko sem zasnoval tako, da sem jo lahko hitro uporabil, da je videti uradno. In če je videti uradno, ni videti kot grafit.

Zdi se, da sta preprostost in enostavnost v jedru vašega umetniškega ustvarjanja. Redukcija, preprostost, čemu? 

Gre za najmanjši skupni imenovalec. Kar je enostavno, je dostopno in odprto za druge, da so lahko vključeni. Vključevanje in ne izključevanje. Ko so stvari zreducirane na zelo preprosto obliko, jih lahko veliko ljudi razume.

John Fekner je bil del umetniške skupnosti, ki je obstajala med ulicami vse od središča New Yorka do njegovih obrobij, skozi začetke ulične umetnosti je zasejal seme nastajajoče kulture hip hopa.  Bil je del tedanje živahne umetniške scene, razstavljal je z Donom Leichtom, Keithom Haringom, Davidom Wojnarowiczem, Jenny Holzer in z drugimi. 

Leta 1980 je začel delovati v skladu koncepta Fashion Moda, prostora, namenjenega eksperimentalni umetnosti, kulturni izmenjavi ter predstavitvi umetnosti grafitov, breakdancea in rapa.  

Kako vas navdihujejo druge generacije in kako z njimi sodelujete? Denimo, v preteklosti in kako to počnete sedaj? Isto vprašanje, dva konteksta. 

Sodelovanje s preteklostjo teče skozi um in spomin. New York je poln mojih spominov, mojih preteklih umetniških odnosov. In to se razširja na moje tekoče ustvarjanje, na um in srce. Trudim se, da bi me ti spomini premaknili na nove pozicije v smislu drugačnega načina ustvarjanja umetnosti. Upam, da je to način, na katerega se lahko povežem z mlajšimi ljudmi, ki nekaj počnejo in želijo, da pri tem sodelujem.

Kaj pa starostniki? 

Povezan sem s svojo sosesko, z ljudmi, ki imajo zdravstvene težave, in mislim, da je to eden od načinov vzpostavljanja skupnosti. Veste, ne gre samo za vas. Skrbeti moramo za starejše.

Umetnost je zanj javna izkušnja. »Moja dela so vedno namenjena občinstvu, ki je v stiku s prostori, v katerih se delo nahaja, in sporočilo, ki ga predajam, spodbuja opazovalce, ne le da reflektirajo moje delo, ampak tudi same sebe, v odnosu do prostora, v katerem bivajo.«  

S svojo umetnostjo ljudem prinašate sporočila, o katerih želite, da razmišljajo. Ali vidite kakšne rezultate, oziroma katera je bila vaša največja zmaga v tem kontekstu? 

Kot umetnik o tem ne razmišljam. Občinstvo je tam zato, da ponotranji tisto, kar zazna, ne glede na to, kaj počnem jaz. Ne zanima me toliko vedeti, kaj vidijo ali razumejo. Mislim, da je treba to prepustiti javnosti, omogočiti občinstvu, najsi bo to splošna javnost ali pa v nekem prostoru, kot je institucija, alternativni prostor ali galerija, muzej, da lahko ljudje reflektirajo tisto, kar vidijo, in si to razlagajo na svoj način. Ne potrebujem odobravanja kritikov ali celo mnenja kogarkoli o tem, kako moje delo vpliva nanje. Če le imajo ob njem nek občutek, je to najpomembnejše pri ustvarjanju sprememb. V slehernem življenju. Mislim, da je to način, namenjen mojemu delu.

V fascinaciji nad umetniškim delom ter osebnostjo Johna Feknerja, v želji, da bi ga zabeležili, predstavili, razširili njegova sporočila, se postavi vprašanje – kako dela iz javnega prenesti v galerijski prostor? 

»To razstavo smo postavili z digitalnimi datotekami in materiali, ki jih je bilo mogoče pripeljati v mapi,« pojasnjuje kurator Jani Pirnat. »Po izobrazbi sem umetnostni zgodovinar. Med študijem smo veliko proučevali srednjeveško umetnost, pri kateri je tudi v zapisih tekstov veliko simbolike in ikonografije, podobno kot v sporočilih ulične umetnosti. Street art mi je blizu. Ne potrebuje inštitucije, rojena je iz situacije, kot protest. Živa je, hodi po robu, na ta način nagovori. Gre za aktivno participacijo, ulični umetnik s prstom pokaže na problem: 'Ne vem, kako da ga nihče ne vidi. Jaz bom povedal zanj. Problem je tukaj.' V mladostniških letih sem kot skater neko obdobje preživel na ulici ter dojel draž scene in ulične umetnosti. John pa je eden od starost te umetnosti.« 

Kako se je projekt pravzaprav pričel?  

»Prvi impulz zanj je bil ustvarjalni pogovor in druženje, debate ob razstavi Invader v MGLC leta 2021.« 

Svetovno znani francoski ulični umetnik, ki ga opisujejo kot umetnika, posameznika, gibanje, aplikacijo, igro in življenjski stil, več kot 20 let intenzivno soustvarja vedno pomembnejšo vlogo ulične umetnosti in je prepoznaven tudi  po svojih mozaikih iz keramičnih ploščic po vzoru pikselirane umetnosti 8-bitnih video iger iz 70. let minulega stoletja. Med akterji slovenske ulične scene je zaživel pogovor, da bi bilo dobro pripraviti razstavo ob bok Invaderjevi, na kateri bi predstavlili Jona Feknerja in Dona Leichta. 

»Ugotovili smo namreč, da sta Don ter John pravzaprav prva, že v osemdesetih, še pred boomom, uporabila danes zelo znan motiv Space Invaderja, pa za to ne ve nihče. Imeli smo srečo, da je to vedel Brad Downey, danes dokumentarist in arhivist Feknerjeve umetniške zapuščine. Prišli smo na idejo Johnove retrospektive in Brad nas je pri odločitvi podprl.« 

Razstava se je razprla v prazničnem decembru 2024. 

Božični večer? 

Na božični večer bom najverjetneje z bratom in njegovo ženo, ki živita na severu zvezne države New York, v gorah, in to je pravi družinski božič. Število ljudi v moji družini se zmanjšuje, a ostaja brat, sedem let starejši od mene, in njegova žena Elaine. Paul in Elaine sta si res želela, da grem na to potovanje, zato sta me spodbujala in molila zame, da bi bilo varno. Zelo bosta vesela, da se bom vrnil k njima v času božiča, poln radostne energije. Da bi z njima delil božične praznike. 

Vesel božič, John.  

Vesel božič tudi vam.