JUGOSI / A imate telefon?

Telefon v Jugoslaviji ni bil kar tako en navaden predmet. Bil je veliko več od tega. Bil je dogodek. Najprej si nanj čakal. Dolgo. Tako dolgo, da si vmes že skoraj pozabil, zakaj si ga sploh naročil. Ko pa je končno prišel, ni bil samo telefon. Bil je dokaz, da si nekam prišel. Da si uradno vključen. Da nisi več povsem odvisen od sosedov. Namestitev telefona je bila mala slovesnost. Delavec je prišel, zvrtal luknjo, napeljal kabel in na koncu na steno pritrdil aparat, ki je bil vedno enake barve in oblike, a se je zdel edinstven. Telefon je stal v hodniku ali dnevni sobi, nikoli v spalnici. Bil je javen predmet, namenjen skupni rabi in če si imel srečo, ali pa manj sreče, si dobil dvojček. To je pomenilo, da si si linijo delil z nekom, ki ga nisi izbral, a je postal del tvojega življenja. Ko je on telefoniral, ti nisi mogel. Ko si ti dvignil slušalko, si pogosto slišal tuj glas. To ni bilo vdor v zasebnost, to je bila preprosto realnost.

Ponos na telefon je bil iskren. Obiskovalci so ga opazili takoj. 

»A imate telefon?« je bilo vprašanje, ki ni potrebovalo dodatne razlage. In če si rekel da, si skoraj moral dodati: »Saj ni še dolgo.« Kot da bi se opravičeval za privilegij. Dosegljivost je imela jasna pravila. Če si hotel, da te kdo dobi, si moral biti doma. Ni bilo sporočil, telefon je zvonil in ali si bil tam ali pa te ni bilo in če te ni bilo, je klical v prazno. Če je bilo pomembno, je klical še enkrat. Potem pa je največkrat klicatelj prišel kar osebno. Klici so bili kratki, nihče ni visel na telefonu po pol ure. Pogovori so se začeli z jaz sem in končali z bom kratek. Otroci so morali utihniti. Radio se je utišal. Vsi so vedeli, da se dogaja nekaj resnega. Največja napetost pa ni bila v tem, kdo kliče, ampak kdo bo prvi dvignil. Če si bil otrok, si moral teči. Če si bil odrasel, si hodil. In če si dvignil, si moral najprej vprašati: »Koga pa rabite?« Kot vratar. Kot receptor. Kot filter sveta. Telefonski imenik je bil debela knjiga, ki je živela ob aparatu. V njem so bile podčrtane številke, opombe s svinčnikom in tista ena stran, kjer je pisalo: »Ne klicat po deveti.« Ljudje so si številke zapomnili. Ker jih ni bilo veliko in ker so nekaj pomenile. Danes nosimo telefon v žepu, na zapestju in v glavi. Ves čas zvoni, vibrira, opominja, sprašuje, zahteva. Dosegljivi smo povsod, tudi tam, kjer bi bilo bolje, da ne bi bili. Takrat pa je telefon stal pri miru in čakal na nas. Če nisi bil doma, te ni bilo. In svet se zaradi tega ni sesul. Kvečjemu je malo potrpežljivo počakal.