JUGOSI / Kako je Jugoslavija trenirala potrpežljivost

V Jugoslaviji se ni veliko govorilo o potrpežljivosti. Ni bila razglašena za vrednoto, ni bila zapisana v slogane in ni se pojavljala v političnih govorih. Kljub temu je bila ena najbolj temeljnih veščin vsakdanjega življenja. Niti ni bila moralna drža, mislim, da je šlo bolj za praktično nujo. Potrpežljivost se je učila mimogrede, med stanjem v vrstah, med izpolnjevanjem obrazcev, med čakanjem na podpis, žig ali odločitev, ki je vedno prihajala z zamikom. Vrsta je bila osnovna socialna institucija, pred trgovino, pred pošto, pred mesnico, pred okencem v občini. V vrsti se ni samo čakalo, v njej se je živelo. Ljudje so se pogovarjali, komentirali, opazovali, včasih godrnjali, redko pa odhajali. Zapustiti vrsto je pomenilo tvegati, da se bo treba vrniti na konec, kar je bilo praviloma nesprejemljivo. Čas, vložen v čakanje, je imel svojo težo in je zahteval spoštovanje. Birokracija je delovala po podobnem principu. Nihče ni pričakoval, da bo stvar urejena hitro. Dokumenti so potovali skozi predvidljivo nepredvidljiv sistem, kjer je bilo jasno predvsem to, da bo trajalo. Ljudje so vedeli, da se splača priti zgodaj, da je dobro imeti dodatno fotokopijo, da je pametno vprašati, ali je danes pravi dan za določeno zadevo. Teh znanj nas niso učili v šoli, prenašala so se ustno, med generacijami, v obliki nasvetov in opozoril. Poseben čar je imel stik z okencem. Uradnik ali uradnica sta predstavljala sistem v malem. Njun tempo je določal ritem dneva in hitrost ni bila del opisa delovnega mesta. Pomembnejša je bila pravilnost, skladnost s pravili in občutek, da se stvari odvijajo v predvidenem zaporedju.

Čakanje je bilo vgrajeno v proces. Včasih je imelo tudi vzgojno funkcijo, saj je jasno sporočalo, da posameznik ni središče sistema.

Počasen ritem pa ni bil omejen le na uradne zadeve. Tudi vsakdanje opravke je spremljal občutek, da se stvari odvijajo v svojem času. Popravilo je trajalo, dobava je zamujala, odgovor je prihajal z odlogom. To ni nujno sprožalo panike, saj se svet ni sesul, če je bilo treba počakati. V tem okolju se je razvila posebna oblika časovne orientacije, kjer prihodnost ni bila takojšnja, bila je pač postopna. Starejše generacije se tega spominjajo zelo konkretno. Spomin na iskanje prave vrste, na vprašanje, ali je to to okence, na negotovost, ali se bo danes še prišlo na vrsto. Spomin na dolge dopoldneve, ki so se raztegnili v popoldne in na občutek zadovoljstva, ko je bila zadeva končno urejena.  

Potrpežljivost, ki se je v tem okolju oblikovala, ni bila romantična. Bila je pragmatična. Ljudje so se naučili zapolniti čas, ki ga niso mogli pospešiti. Čakanje je postalo priložnost za pogovor in predvsem opazovanje. Včasih tudi za humor. Ironija je bila eden glavnih mehanizmov preživetja v svetu, kjer so stvari trajale dlje, kot bi si kdo želel. V primerjavi s sodobnim časom, kjer se čakanje dojema kot napaka sistema, je ta izkušnja skoraj tuja. Danes se zamuda razume kot kršitev pričakovanj, ne kot del procesa. Jugoslovanska vsakdanjost je delovala drugače. Čas ni bil optimiziran, bil je preprosto raztegljiv. Ta raztegljivost pa je ljudi učila, da se prilagodijo ritmu, ki ni bil v njihovi domeni. 

Jugoslavija je s tem nehote vzgajala generacije, ki so znale čakati brez nenehne frustracije. Ne zato, ker bi jim bilo čakanje všeč, bolj zato, ker so razumeli, da svet ne deluje vedno po logiki takojšnje izpolnitve. Ta lekcija se danes zna pojaviti v obliki nostalgije, a njeno bistvo ni v idealizaciji preteklosti. Gre samo za spomin na čas, ko je bila potrpežljivost del vsakdanje prakse in ne predmet priročnikov za osebno rast. Včasih se mi zdi, da je ta izkušnja vseeno pustila sledove in da so vidni v načinu, kako starejše generacije dojemajo zamude, postopke in nepopolnosti sistemov. Pogosto z manj presenečenja in več sprejemanja. V svetu, ki se vse hitreje vrti, ta drža deluje skoraj eksotično. A prav zato odpira vprašanje, ali je potrpežljivost res zastarela veščina ali pa zgolj tista, ki je danes ne znamo več trenirati.