JUGOSI / Kdo vas je poslal

Vprašanje »Kdo vas je poslal?« sem prvič slišal kot otrok, a takrat še nisem razumel, da ne gre za vprašanje. Zvenelo je kot prošnja po informaciji, a je delovalo kot preverjanje položaja. Odrasli so nanj odgovarjali previdno, z nekoliko tišjim glasom, včasih z dodatnim pojasnilom, ki ga nihče ni zahteval. Jaz pa sem stal zraven in imel občutek, da smo pravkar vstopili v nek drug register pogovora, kjer ne velja več vsakdanji jezik. Vprašanje se ni pojavljalo povsod. Pojavilo se je na točno določenih mestih: v podjetjih, na občinah, v zdravstvenih domovih, v šolah, v pisarnah, kjer so mize stale pravokotno na obiskovalce. »Kdo vas je poslal?« ni pomenilo, kdo ti je rekel, naj prideš. Pomenilo je: ali imaš zaledje. Ali obstaja nekdo drug, ki stoji za tabo. Nekdo, ki je že del sistema in ti s tem posoja del svoje legitimnosti. Kot otrok sem verjel, da odrasli točno vedo, kaj odgovarjajo. Danes vem, da pogosto niso. Imena so se izgovarjala približno, včasih z rahlim dvomom, včasih z dodatkom »mislim, da«. A že samo dejstvo, da je bilo ime izrečeno, je spremenilo dinamiko. Če si rekel, da te je poslal nekdo, si bil drugačen, kot če si rekel, da si prišel sam.

Sam si bil vedno sumljiv. Poslan si bil sprejemljiv.

Vprašanje je bilo izjemno učinkovito, ker je odgovornost preusmerjalo navzgor. Če te je nekdo poslal, potem nisi več ti tisti, ki teži. Teži nekdo drug. In s tem si postal znosen. Sistem ni maral posameznikov brez konteksta. Potreboval je zgodbo, linijo, verigo. »Kdo vas je poslal?« je bila bližnjica do te verige. Če si je nisi mogel priskrbeti, si obstal. Zanimivo je, da skoraj nikoli ni sledilo vprašanje, ali je to res. Ime je zadostovalo. Včasih je bilo izrečeno samo zato, da se je lahko zapisalo. V zvezek, na rob papirja, v glavo. S tem je stvar dobila obliko. Postala je del sistema. Če si bil zapisan, si obstajal. Če si stal tam brez imena za sabo, si bil le nekdo, ki stoji. V tem je bilo nekaj tiho smešnega. Sistem, ki se je sicer rad predstavljal kot brezoseben, je v resnici deloval prek osebnih navezav. Ne v smislu korupcije, ampak v smislu orientacije. Moral si pokazati, da poznaš pot. Da veš, kdo je kje. Da ne tavaš. »Kdo vas je poslal?« je bilo vprašanje za navigacijo, ne za resnico. Kot otrok sem imel občutek, da obstaja neviden zemljevid, ki ga odrasli znajo brati. Imeli so imena, reference, drobne fraze, s katerimi so odklepali vrata. Jaz tega nisem imel. Jaz sem bil vedno samo zraven. Danes razumem, da so bili tudi oni pogosto samo zraven, a so se naučili pravil igre. Naučili so se, da se ne pride sam. Da se pride z razlogom. In da je razlog najbolje, če ima ime. Vprašanje »Kdo vas je poslal?« ni nikoli zahtevalo natančnega odgovora. Zahtevalo je dokaz, da nisi izven sistema. Da si vsaj posredno del njega. In če si to znal pokazati, si lahko nadaljeval. Če ne, si bil napoten drugam. Kam točno, ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da se hierarhija ohrani. Danes tega vprašanja skoraj ne slišimo več. Nadomestili so ga obrazci, prijave, referenčne številke. Sistem te ne sprašuje več, kdo te je poslal, ker predvideva, da te je poslal sam. Algoritem. A včasih se mi zdi, da je bilo staro vprašanje vsaj pošteno v svoji neposrednosti. Jasno ti je povedalo, kaj se od tebe pričakuje. Da ne prideš sam. Da prideš umeščen. In da brez tega ne bo šlo. Kot otrok sem ob tem vprašanju vedno malo stisnil ramena. Danes se mu lahko nasmehnem. Ne zato, ker bi bilo neumno, ampak ker je bilo izjemno natančno. V enem stavku je povzelo logiko sistema: sam nisi dovolj. Nekdo te mora poslati. In ta nekdo je vedno pomembnejši od tebe.