JUGOSI / Popotovanje do morja
Danes odpelješ iz Celja in si v Umagu hitreje, kot ti uspe v avtu razložiti otrokom, zakaj ne morejo imeti sladoleda za zajtrk. Včasih pa je bila pot na morje dobesedno žanr. Malo cestni roman, malo pustolovski film, malo test zakonske zveze. Pot se je začela že večer prej. Avto je bil naložen, kot da se selimo za vedno. Če ni bila stoenka, je bil fičko, na strehi kovček, privezan z vrvmi, v njem brisače, lonci, na njem že napihnjene napihljive blazine in tista ena dodatna vrečka, v kateri so bili kabli, rezervne žarnice, kosi blaga in nekaj, kar se je vedno imenovalo za vsak slučaj. V prtljažniku še en kovček, med sedeži vrečka s sendviči in nekje vmes otroci. Odhod je bil ob zori. Ne zato, ker bi bilo romantično, ampak zato, ker je bilo pametno. Manj vročine, manj kolon, manj možnosti, da se pot konča že pred zajtrkom. Prvi večji dogodek je bila Ljubljana. Semaforji, krožišča, mestni avtobusi in občutek, da se pelješ skozi prestolnico, uf, prestolnica pa ni kar tako. Otroci so gledali skozi okno kot na ekskurziji, starši pa so se obnašali, kot da sodelujejo v prometnem izzivu državnega pomena. Po Ljubljani se je tempo upočasnil in začelo se je tisto pravo. Avto je začel kazati značaj. Temperatura je rasla, kazalec se je pomikal proti območju, ki ni več spodbujalo zaupanja. Ko se je izpod pokrova dvignila para, ni bilo panike. To je bil del scenarija. Oče je ustavil, odprl havbo in rekel nekaj v stilu: »Samo malo mora zadihat.« Kot da avto ni na robu, ampak potrebuje le kratko pauzo, kot vsi v njem. Medtem so otroci sedeli zadaj, stisnjeni kot sardine in med njimi je bilo vedno še nekaj prtljage, pod šipo pa so bili natlačeni rokavčki, plavutke, maske … Vsi smo dihali zrak, nasičen s cigaretnim dimom, ki je bil takrat povsem normalen ambient. Kadilo se je povsod: v avtu, na plaži, v apartmaju.
Otroci so bili vzdržljivi, starši pa prepričani, da jih to utrjuje.
Če si preživel pot do morja, si bil očitno dovolj močan za vse. Okna so bila odprta samo simbolično. Če je kdo segel proti ročici, so po navadi mame zavpile opozorilo, izrečeno z vso resnostjo jugoslovanske medicine: »Zapri okno, prepih!!« Prepih je bil hujši od vročine, hujši od dima, hujši od vsega. Kadilo se je brez zadržkov, ampak prepih je bil meja, ki je ni bilo dovoljeno prestopiti. Če so otroci zadaj delali galamo, je v zrak zarezal glas očeta, ki je strogo rekel: »Če se ne boste umirili, se obrnemo in gremo nazaj!« Nihče ni nikoli zares verjel, da se bo to zgodilo, a vseeno je za nekaj kilometrov zavladal mir. Bencinska črpalka je bila kraj srečanj in tihe solidarnosti. Okoli so stali še drugi avtomobili s kovčki na strehah, največkrat s češkoslovaškimi registracijami, vsi enako naloženi z napihljivimi blazinami in enako odločeni, da pridejo do morja. Sendviči s pohanim piščancem so se jedli že ob devetih zjutraj brez slabe vesti. Če si bil na poti, so veljala drugačna pravila. Iz radia so se že slišale hrvaške pesmi in ko se je pri Črnem Kalu prikazalo morje, se je vedelo, da smo zdaj pa res že daleč od doma. Ker Celje–Umag ni bila navadna razdalja, šlo je za proces. Na poti so se zvrstili prepiri, sledila je dramatična tišina, pa ponovno smeh in ponovno grožnja, če ne boste tiho, bom obrnil in gremo nazaj! Po vseh postankih, dimu, prepihu, ki ga ni bilo in grožnjah z obračanjem je modrina delovala skoraj katarzično. Danes vemo, zakaj se teh poti spominjamo z nasmehom. Ker nismo samo prišli na morje, mi smo do njega dobesedno pripotovali.