Jurij Devetak (1997) je svojevrstna zgodba o uspehu. V šoli ni bil dober, še danes, pravi, nerad bere. A medtem ko je kovidna pandemija zaklenila svet, je pri 23 letih vzel v roke Pahorjev roman Nekropola in se odločil, da ga spremeni v strip. Nastala je uspešnica. Zato ni čudno, da si z Devetakom želijo sodelovati tudi nekatera velika imena sodobne slovenske književnosti. On, v razmetani sobi v Nabrežini pri Trstu, medtem še naprej vneto riše in snuje tudi animirani film.
Čeprav Nekropola velja za najpomembnejše delo Borisa Pahorja, je marsikdo ne prebere do konca. Ste jo vi že v prvem poskusu?
»Ne, prvič je nisem prebral do konca.«
Koliko ste bili stari takrat?
»Bil sem v četrtem razredu višje srednje šole, se pravi devetnajst let. Takrat sem si domišljal, da zmorem. A resnica je, da sem vedno imel težave z branjem, in še danes nisem strasten bralec.«
Zakaj ste se kljub temu lotili tako zahtevnega dela?
»V šoli so nam govorili o Pahorju in o Nekropoli. Zdel se mi je zanimiv človek.«
Zato ste želeli prebrati Nekropolo, ne zaradi teme taborišč?
»Prebrati sem jo hotel, ker se mi je Pahor zdel zanimiva oseba in ker sem iskal idejo za projekt, ki bi imel neko globlje sporočilo.«
Kdaj ste jo naposled prebrali?
»Leta 2020. Prebral sem jo petkrat.«
V enem letu?
»V nekaj mesecih pravzaprav. Ob sebi sem imel slovarček, ker veliko besed nisem razumel. Razložili so mi, da je Pahor pisal pod vplivom Francozov, zato je knjiga še toliko bolj zahtevna.«
David Lodge je preprosto definiral, kaj so klasična dela. To naj bi bila vsa tista, ki jih prebereš več kot enkrat. Zakaj ste vi Nekropolo kar petkrat?
»Prevzel me je način, kako je Pahor detajlno opisal vsak trenutek svoje vrnitve tja, kjer je bil. Če se jaz vrnem v Sesljan, kjer sem nekoč živel, mi je lepo obujati spomine na otroštvo. A ko nekje doživiš travmo, ti ni do tega, da bi se vrnil tja. Pahor pa se je vrnil, da bi obujal grde spomine. In ko sem bral Nekropolo, sem dobil kurjo polt. Moraš biti res dober, da tako učinkovito opišeš tisto obujanje groznih spominov.«
So vaši nekdanji sošolci prebrali Nekropolo?
»Mislim, da je takrat, ko smo bili še v šoli, ni prebral nihče. Če jo je medtem kdo prebral, pa ne morem vedeti. Gotovo jo je moj prijatelj Ivo Ušaj, in sicer v italijanskem prevodu leta 2020. Kot sem že večkrat povedal, je zamisel nastala takrat …«
Zamisel za strip?
»Da.«
Kaj dolgujete prijatelju Ivu?
»Bili smo na začetku pandemije, on se je dolgočasil, tako kot sem se tudi jaz. Poslal mi je sporočilo, da se je lotil knjige in pripisal ‘se vide, da se prou anojrm’ (prevod iz ‘zamejščine’: vidi se, da se res dolgočasim). Jaz sem takrat bil v zadnjem letniku mednarodne šole za stripe Comics v Padovi. Iskal sem zamisel za strip – in ob omembi Nekropole sem ga dobil. V šoli smo namreč obravnavali vse glavne stripovske šole, na primer japonsko, italijansko, ameriško in francosko-belgijsko, ki me je najbolj prevzela. V Franciji veliko vlagajo v strip, vključen je tudi v šolske programe, medtem ko se v Italiji avtorski stripi berejo bolj malo. Francoski strip ni preprosto razvedrilo, ampak je v njem vse, od seksa do psiholoških travm in vojn.«
A v Italiji so vendarle nastali legendarni stripi, na primer Alan Ford, Diabolik, Tex Willer, vsi Bonellijevi junaki … Ste jih brali?
»Ne, ker nikoli nisem bil strasten bralec. Lahko rečem, da sem začel brati šele, ko sem se vpisal v šolo za stripe v Padovi. Nisem živel tam, vozil sem se z vlakom in vožnje so bile prilika, da nekaj preberem. Oče mi je namreč rekel: če hočeš kaj razumeti, moraš tudi kaj prebrati. Hvaležen sem mu za ta nasvet.«
Zakaj do takrat niste veliko brali?
»Nisem tak človek, da bi me prevzele črke. Zmeraj sem raje risal, tudi ko ne bi smel, na primer v šoli. Risal sem, namesto da bi poslušal. Zato sem v določenem trenutku, recimo tam v srednji šoli, opustil risanje. Nekaj let nisem narisal ničesar, dokler me ni sovrstnik Tommy Budin prosil, naj narišem nekaj, kar bi Ansambel Nebojsega imel na majicah. Tam se je spet rodila ljubezen.«
V šoli niste bili dobri?
»Mh, moram priznati, da res ne. Nisem bil za matematiko, ampak sem vseeno izbral elektronsko smer na Državnem izobraževalnem zavodu Jožefa Stefana. Šel sem tja zaradi družbe, čeprav so mi starši svetovali, naj poiščem šolo, kjer je risanje, recimo Nordio.«
To je italijanski umetnostni licej v Trstu …
»Da. A mene je takrat zanimalo druženje s prijatelji, bratrancem …«
Ni bil razlog to, da v Italiji v ponudbi slovenskih šol ni umetnostnega liceja?
»Pravzaprav moram tu delno popraviti, kar sem povedal … Ravno takrat, ko sem zaključil nižjo srednjo šolo in se vpisal na višjo srednjo šolo, so na liceju Antona Martina Slomška poskusno uvedli tudi umetnostno smer. A bila sva samo dva vpisana, zato je tisti poskus propadel.«
To je primer, kako so Slovenci v Italiji včasih prikrajšani. Ste kot pripadnik slovenske manjšine v Italiji imeli kdaj občutek, da vam v primerjavi z Italijani v Italiji ali Slovenci v Sloveniji kaj manjka?
»Ne vem, kako bi to razložil, zato bom dal konkreten primer. V Padovi nam je predavatelj pri predmetu scenaristika naročil, naj ‘spustimo’ svoje misli na papir – karkoli, ne da bi stavki imeli smisel. Nato bi to, kar smo napisali, morali prebrati na glas. Jaz sem bil takrat v težavah. Sošolcu sem rekel: ‘Jacopo, ma io penso in sloveno, come faccio?’ (Jacopo, mislim v slovenščini, kaj naj naredim?). On pa: ‘Ca… Jurij, non so come aiutarti.’ (Ku… Jurij, ne vem, kako naj ti pomagam). K sreči potem nisem prišel na vrsto.«
Štejete in sanjate zmeraj po slovensko?
»Ja, ja.«
Imate več slovenskih ali italijanskih prijateljev?
»Največ prijateljev je Slovencev, ki živijo v Italiji.«
Kaj pa je za vas domovina, Slovenija ali Italija?
»Slovenija.«
In kje vidite svojo prihodnost?
»V Sloveniji.«
Drži, da za zdaj sodelujete predvsem s slovenskimi založbami in avtorji?
»Drži.«
Omenili ste Padovo. Tudi Boris Pahor je tam diplomiral …
»Res je.«
To pa ni edino naključje, ki vaju povezuje.
»Ja, teh naključij je kar nekaj. Nekropola je v francoskem prevodu izšla leta 1997, to je, ko sem se rodil. Strip pa sem zaključil dan po njegovi smrti.«
Ste se kdaj pogovarjali z njim?
»Dvakrat po telefonu, drugače sem bil v stiku po elektronski pošti z njegovo pomočnico Vero.«
Ko ste še hodili v šolo, je bil on star okrog sto let in je še predaval dijakom. Na vašo šolo ni prišel?
»Ne, ne spominjam se, da bi prišel k nam. Morda je šel na licej, a k nam, na elektronsko smer Jožefa Stefana, ni.«
Kako ste torej navezali stik z njim?
»Oče mi je priskrbel njegovo telefonsko številko. Poklical sem ga, saj smo bili v pandemiji in srečanje bi bilo nemogoče. Povedal sem mu, da bi rad iz Nekropole ustvaril strip (vstane in se premakne k oknu, op. avt.). Tukaj sem stal, pogovarjala sva se 40 minut. Govoril mi je o Spacalu, Černigoju, Nekropoli … Ko se je klic končal, sem za trenutek obstal in se vprašal: ‘Ok, ma torej, kaj mi je rekel?’«
Ni vam takoj povedal, da se strinja z vašo zamislijo?
»Takrat mi je samo rekel, da me bo dal v stik z urednikom pri Mladinski knjigi Petrom Tomšičem.«
Vas je res?
»Ja, po enem tednu sem Pahorja spet poklical, spomnim se, da je bil ponedeljek. Tokrat sva govorila 12 minut. Izkazalo se je, da je res omenil moj predlog Petru Tomšiču.«
Roman v stripu je potem izšel leta 2022. Je do izida knjige steklo vse gladko?
»Da. Poiskala me je Tanja Komadina, likovna urednica na Mladinski knjigi, in ko mi je rekla, da je ideja obetavna, sem skakal od veselja.«
Ob naslednjem projektu pa ste sodelovali s še enim tržaškim velikanom, Markom Kravosom. Ima jih čez 80, a se je vseeno rodil 30 let po Pahorju …
»Ja, takrat sem si rekel: Fantastično, z leti gremo navzdol!« (smeh)
Kakšno je bilo sodelovanje s Kravosom?
»Popolnoma drugačno kot s Pahorjem. Večkrat sva se srečala, običajno na trgu tu v Nabrežini.«
In nastala je knjiga Deva iz Devina …
»Meni je zelo ustrezalo, da se lotim otroške knjige, ker sem po Nekropoli potreboval barve, potreboval sem nekaj novega. Pomislite, kako je bilo … Pravijo, da ko nekaj intenzivno rišeš več ur na dan, si moraš po desetih dneh vzeti dvajset dni premora. Ta predlog Marka Kravosa je bil zato zelo dobrodošel. Veselil sem se tega, da bom delal na nečem, kar me bo sprostilo.«
Je Kravos neposredno poiskal vas ali so bili posredniki vmes?
»Ne, poiskal me je Kravos. Nato sva skupaj šla k Založništvu tržaškega tiska, tam pa je urednica Maša Ogrizek dala po mojem lepo idejo, da se stvar nekoliko spremeni, doda element gledališča, da le ne bi bilo vse sama mistika in fantastika. To je bilo prvič, da sem spoznal vlogo urednika. Kravos na začetku ni bil zadovoljen, kar je povsem razumljivo: kdo pa je zadovoljen, če mu skušaš spremeniti načrt? Na koncu pa smo se zmenili, in nastala je lepa knjiga.«
S čim pa se ukvarjate zdaj?
»Nastaja animirani kratki film z naslovom Klobuk ali The hat ali Il cappello.«
Po čigavem scenariju?
»Po moji zamisli. Navdih sem deloma dobil pri zgodbi Plašč Nikolaja Vasiljeviča Gogolja.«
Vi, ki pravite, da ne berete radi, imate za sabo večkratno branje Nekropole in Gogolja?
»Mah, nisem strasten bralec. Izražam se tako, da rišem, tisto je moje področje. Kadar berem, imam težave z zbranostjo, hitro pozabim, kar sem prebral …«
No, kako vam je potemtakem Gogolj padel v roke?
»Ko sem producentu predstavil svojo zamisel za Klobuk, mi je rekel, da ga zgodba spominja na Gogolja in da naj si zato preberem Plašč. Svetoval mi je še nekaj literature, zato zdaj tudi berem zgodbe, ki se dogajajo v Sankt Peterburgu. (nasmeh) Po branju Plašča sem svojo zamisel dopolnil, pri projektu pa mi je pomagal tudi prijatelj Ivan Grgič.«
Kdaj si bomo lahko ogledali vaš animirani film?
»Predvidevam, da bom aprila zaključil svoje delo, a potem bodo prišli na vrsto še glasba, dizajn in drugi dodatki … Čez eno leto naj bi bil film pripravljen za festivale, kaj bo potem, ne vem.«
Koliko naj bi trajal?
»Sedem minut.«
Koliko risb morate narisati za sedemminutni film?
»Med 6000 in 7000. Film je sestavljen iz sličic, v vsaki sekundi pa je 24 sličic. Jaz sicer rišem po tehniki ‘on twose’, kar pomeni 12 sličic na sekundo. Do sedaj sem ustvaril približno 2500 sličic.«
To je res dolgo delo – a v kolikšni meri je še smiselno v času umetne inteligence? Kaj če bo vaš pristop povozil čas oziroma tehnološki razvoj?
»To je velikansko vprašanje, o tem se veliko razpravlja tudi na družbenih omrežjih, še zlasti odkar je Meta sklenila, da bo dala na razpolago razne risbe. To je v bistvu skrita kraja risb, ki so jih ustvarili drugi. V Novi Gorici sem poslušal animatorko, ki dela za Netflix. Rekla je, da bo umetna inteligenca čez pet let povsem integrirana v tej industriji … A meni je všeč delati brez pomoči.«
A kakšni so obeti?
»Mislim, da se bosta ustvarila dva svetova: v enem bo prevladovala umetna inteligenca, v drugem pa ne. Umetnost je navsezadnje premočna.«
Kaj želite povedati?
»Tudi v SSKJ-ju piše, da je umetnik tisti, ki dojame svet. Zmeraj bo človek tisti, ki bo dojemal. Bo dobro, če bo umetna inteligenca prijateljica človeka, ne pa tista, ki bo dojemala namesto človeka.«
Skratka, močno verjamete v vlogo umetnika?
»Predvsem v človeštvo. Meni se pač ne zdi, da bo umetna inteligenca zares prevzela vse, kar delamo ljudje. Odvisno bo seveda tudi od tega, koliko se bomo borili, da se to ne bo zgodilo. Jaz sem na strani umetnosti, ker kadar pišeš ali rišeš – to zelo pomaga. To potrebujemo. Tudi pogovor potrebujemo. Meni je zdaj na primer zelo koristno, da odgovarjam na ta vprašanja. Če se s kom pogovarjam, je to zame vaja, da se naučim bolje izražati svoje misli.«
Pred začetkom intervjuja ste se ob kavi obregnili ob politično korektnost. Kaj vas moti?
»Da moraš ob vsaki temi paziti na moralo, na to, kaj rečeš … Smo v času velikih napetosti, ki nam jih povzročajo predvsem vojne. Včasih se je treba sprostiti, pozabiti in se veseliti. Mi pa problemom, ki jih je že dovolj, dodajamo nove. Prav imajo komedijanti, ki grejo v popolnoma nasproten ekstrem.«
Ti komiki so torej po vašem mnenju nekakšni junaki današnjega časa?
»Po svoje so. Meni se zdi, da je včasih prav, če se zadržiš pred komentarjem, a je tudi prav, da svobodno izraziš svoje mnenje.«
Pa vi, koliko ste bili svobodni, ko ste risali Nekropolo?
»Nikoli nisi povsem svoboden. Pri Nekropoli bi bilo to sploh nemogoče zaradi obupno velikanskega spoštovanja do Pahorja. Jaz, ki sem takrat imel 23 let …«
Bi vam bilo pri ustvarjanju svoje Nekropole laže, če bi bil Pahor že pokojen?
»Tega vprašanja si nisem nikoli postavil. A ko sem risal, nisem mislil nanj. Saj sem ga tudi v živo videl le nekajkrat na avtobusu … Risal sem, ne da bi razmišljal o tem, da je gospod v tistem trenutku razmeroma blizu mene, v Barkovljah. Mislil sem na to, kako je bil v taborišču, kaj je doživel, kakšno moč je imel, da se je vrnil na mesto travme. Tako sem bil zatopljen, da sem tudi mamo, ki je prišla mimo s sesalcem, prosil, naj se umakne.«
Potrebujete tišino, ko ustvarjate?
»Odvisno od tega, kaj rišem. Nekatere stvari lahko narediš mimogrede, druge pa zahtevajo drugačen pristop. Na primer ta (stegne se k debelemu snopu papirja) … To je od Tadeja Goloba, govori o slepem tekaču Sandiju Novaku, ki ima neverjetno zgodbo, razmišljal je tudi o samomoru, a potem se je odločil, da bo svetu dal še nekaj svoje energije. Tukaj je tišina nujna.«
Čakajte, tudi s Tadejem Golobom sodelujete?
»Ja.«
Skoraj bi že ugasnil snemalnik, vi pa se doslej niste spomnili omeniti sodelovanja z Golobom?
»Začelo se je pred dvema letoma. Poklicala me je Tanja Komadina in mi rekla, da bi Tadej Golob rad sodeloval z mano. Dobro se spomnim, da je bil 20. januar, ker je to moj rojstni dan.«
Tadej Golob bi želel, da postavite v strip njegovo zgodbo o slepem tekaču?
»Tako. Presenečenja sem bil seveda vesel, stvar je potem nekoliko zastala zaradi raznih obveznosti, a zdaj bom počasi moral zaključiti tudi to.«
Naj zaključiva – ali pa se boste nenadoma spomnili, da vas je poklical Jančar, morda tudi Vojnović ali še kdo drug?
»Ne ne, to bo res vse.«
Res?
»Res.«
V projektu Dom online na AirBeletrini s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavljamo mlade rojakinje in rojake, ki živijo in ustvarjajo onstran državnih meja Slovenije. Pri stikih s sogovorniki na več koncih sveta sodelujemo z društvom VTIS. Graditi želimo virtualne mostove med njimi, jih spodbuditi k izmenjavi mnenj, izkušenj, pričakovanj … Spoznavamo njihove raznolike individualne poti, ki so bodisi njih bodisi že prednike peljale iz Slovenije. Zanima nas, kaj jim v vsakdanjem življenju predstavlja največje izzive in težave, kako jim tam uspeva ustvarjanje doma, družine in grajenje kariere, kako nagovarjajo javnost tako v matični domovini kakor v državi, ki je postala njihov novi dom, ali se počutijo del enotnega kulturnega prostora, kaj tam usmerja njihovo ustvarjanje, kaj so njihovi upi, strahovi, želje … in kaj pravzaprav razumejo pod pojmom domovina.
