K svetilniku - odlomek iz knjige

Ko se je opotekala (valjala se je namreč kot ladja na morju) in mežikljala (ker njene oči niso ničesar pogledale naravnost, temveč so vse ošinile s stranskim pogledom, ki je grajal ves prezir in vse gorje tega sveta; bila je omejena in vedela je to), ko je grabila po ograji na stopnicah in se vlekla navzgor in se valila iz sobe v sobo, je pela. Ko je drgnila stekleno površino visokega ogledala in postrani škilila proti svoji nihajoči postavi, se je iz njenih ustnic trgal ne kakšen zvok – nekaj, kar je bilo nemara pred dvajsetimi leti na odru veselo, kar so brundali in na kar so plesali, zdaj, ko je prihajalo iz brezzobe, z avbo pokrite postrežnice, pa je bilo oropano vsakega smisla in slišati kot glas omejenosti, samovoljnosti in trme, zatrtih pa znova vstalih, tako da je bilo, ko se je ometajoč in brišoč odmikala, kot bi govorila, da je vse eno samo trpljenje in muka, eno samo vstajanje in leganje in jemanje stvari iz omar in pospravljanje stvari nazaj. Ni bil lahak in udoben ta svet, ki ga je poznala že skoraj sedemdeset let. Bila je že čisto upognjena od utrujenosti. Kako dolgo, se je spraševala, ko je škripala in stokala na kolenih pod posteljo in brisala prah z desk, kako dolgo bo to trajalo? pa se je spet spravila na noge, se zravnala in s svojim bočnim škiljenjem, ki je zdrčalo mimo in se tako odvrnilo celo od njenega lastnega obraza in njenih lastnih bridkosti, obstala in zijala v steklo nesmiselno smehljaje se.

In znova je začela kljusati in krevsati, pobirajoč rogoznice, prestavljajoč krožnike in sklede, postrani pogledujoč v steklo, kot bi imela navsezadnje svoje tolažbice, kot bi se okoli njene žalostinke vendarle sukljalo nekaj nepopravljivega upanja. Ob njenem čebru so morale biti vizije veselja, morda z otroki (čeprav sta bila dva nezakonska in jo je eden zapustil); v gostilni, pri pitju; ali ko je brkljala med malovredno robo po svojih predalih. Gotovo je bila kaka razpoka v temi, kaka lina v globinah mraka, skozi katero je prediralo dovolj svetlobe, da je nabrala njen obraz v režanje pred ogledalom in jo pripravila do tega, da je, ko se je znova lotila dela, mrmrala staro vodvilsko popevko. In medtem so romali po obali mistično nastrojeni vizionarji, vznemirili kako mlako, pogledali kak kamen in se spraševali : »Kaj sem?« »Kaj je to?« in nenadoma jim je bil naklonjen nekakšen odgovor (kakšen, ne bi mogli reči), da jim je postalo toplo v mrazu in so bili poživljeni v puščavi. Gospa McNab pa je še naprej pila in čenčala kot zmeraj.