Kaj naredi (kolesarski) življenjepis, 1. del

Med pisanjem kolesarske knjige Veter vedno piha v prsi sem za čim bolj popolno sliko prečesal kar se da veliko knjig s tega področja, ki so jih v zadnjih petdesetih letih napisali slovensko govoreči ljudje. Tu seveda govorimo o raznovrstnih žanrih: od vodnikov z zemljevidi in opisi poti do kolopotniških izpovedi (bikepacking) in seveda življenjepisov slavnih kolesarjev. Profesionalno kolesarstvo se odvija v mehurčku, na za promet zaprtih cestah, med visokimi denarnimi nagradami, sponzorskimi spremljevalnimi avtomobili in medijskim pompom. Razkorak med rekreativnim in poklicnim kolesarstvom je izjemen, obrati so tu precej višji, pa čeprav se na rekreativnih dirkah dopingirajo celo amaterji. Kolesarji na Tour de France prevozijo približno 3.500 kilometrov, kar je toliko, kot solidno natreniran rekreativec prevozi v celotni sezoni. Razdalja je razporejena na enaindvajset etap in vsaka prinese svojo zgodbo, svojega zmagovalca oz. zmagovalko in več manjših dirk znotraj etape. Tekmuje se namreč tudi za ekipno razvrstitev, za najboljšega gorskega kolesarja, za najboljšega mladega kolesarja, za najboljšega sprinterja, za najbolj navdihujočega tekmovalca itd. In seveda je cestno kolesarstvo le ena od tekmovalnih panog, poznamo še gorsko kolesarjenje, ciklokros, ultramaratonske dirke …

Med pisanjem kolesarske knjige Veter vedno piha v prsi sem za čim bolj popolno sliko prečesal kar se da veliko knjig s tega področja, ki so jih v zadnjih petdesetih letih napisali slovensko govoreči ljudje.

Športne življenjepise največkrat napišejo novinarji, razen ko se nogometaš, košarkar, boksar ali kolesar (katerega koli spola) poveže s piscem oz. novinarjem, ki knjigo sestavi na podlagi pogovorov. Na ta način zapisi pridobijo bližino, ki v strogo novinarskih knjigah gotovo umanjka. Ampak kaj je tisto, kar življenjepis naredi zares berljivega in zanimivega? Je to seznam uspehov in opisovanje stopnic na poti do lovorik ali pa je potrebno kaj več?

V globalnem smislu sta enega najbolj branih sodobnih športnih življenjepisov Jaz sem Zlatan (2011) napisala avtor kriminalk David Lagercrantz in nogometaš Zlatan Ibrahimović, v njem pa so bolj od nespornih uspehov prišli v ospredje nonšalantni ekscesi z dobro mero humorja in osebne karizme.

V ospredje pa je prišla tudi ranljivost, ki je tem ekscesom botrovala. Ranljivost, povezana s priseljenstvom na Švedskem ali s priznanjem, da je za nogometaša med poklicnimi in zasebnimi nihanji ogromno naredila enajst let starejša partnerka Helene Seger, diplomirana ekonomistka in oblikovalka, ki se nikoli ni želela poročiti z njim in je imela dovolj svojega premoženja že takrat, ko sta se spoznala. Imata dva otroka. Sestavini, ki poleg občutka za pripoved naredita življenjepis zanimivega, sta tako brez dvoma še ranljivost in humor.

Pred časom sem bil urednik knjige Zdenka Matoza o glasbeni skupini Niet, ki je ena redkih zares kultnih pri nas. Kultnost v primeru rock glasbe pomeni definiranje novih glasbenih smeri, vplivanje na nove generacije izvajalcev pa tudi nedostopnost, skrivnostnost, k čemur je žal pripomogla tragična smrt prvotnega pevca skupine Primoža Habiča. Ranljivost pa se odraža tudi skozi nenavadne vzpone in padce zasedbe, dokler ni angažirala novega pevca Boruta Marolta in menedžerja Janija Jeranta. In niti v nadaljevanju ni šlo zares gladko … Knjiga je sestavljena pričevanjsko, na podlagi intervjujev, in med njenim urejanjem sem razmišljal, katera od mlajših zasedb bi si še zaslužila knjigo in kdaj je to sploh smiselno.

V globalnem smislu sta enega najbolj branih sodobnih športnih življenjepisov Jaz sem Zlatan (2011) napisala avtor kriminalk David Lagercrantz in nogometaš Zlatan Ibrahimović.

Prva mi je padla na pamet Siddharta, ampak kje najti ranljivost pri skupini, ki je mejnike uspešnosti postavljala enega za drugim, ves čas stopala »na divji vrh sveta«, katere pevec bi lahko bil »vladar vseh planetov«, že večji del kariere pa jo sponzorira avtomobilska industrija oz. nemška tovarna Volkswagen? Tega ne pišem, ker mi njihova glasba ne bi bila blizu, temveč z zavedanjem razlike med knjigo in glasbo. Ranljivost je mogoče najti v besedilih, ampak za knjižno biografijo to ni dovolj. Lahko bi nastala luksuzna fotografska monografija z revijalnim popisom uspehov (in Volkswagnovim logotipom na zadnji strani), ampak to bi bilo bolj namenjeno gledanju kot branju. Za branje rabiš nič manj kot dramo na življenje in smrt, saj šele takšna prinese katarzo in poplačilo za trud, ki ga ljudje vlagamo v sestavljanje črk v besede, besed v povedi in povedi v zgodbe. In v njihovo branje. Ne pravim, da Siddharta te ranljivosti nima, seveda jo ima, saj se drugače ne bi dotaknila toliko ljudi, vprašanje je le, ali bi intimna ranljivost pri njih v knjigi res lahko prišla na površje. Nekateri drugi izvajalci imajo nasprotno težavo, ko znajo v (avto)biografije izliti osebne travme in frustracije, za zgodbo pa stoji žalostno podpovprečen glasbeni izraz, kar velja tudi za letošnji knjižni hit pevke Tanje Žagar.

Pri kolesarskih zgodbah ni nič drugače. Kar trije najuspešnejši kolesarji so že dobili svojo knjigo: MOHOpedijo (2022) je po pogovorih z Matejem Mohoričem napisal Uroš Buh, Kilometer nič (2000) je o zakulisju cestnega kolesarstva prek spremljanja soproga Primoža Rogliča napisala Lora Klinc, knjigo Tadej Pogačar: Neustavljiv (2025) pa je – tudi s pomočjo različnih intervjuvancev – napisal britanski kolesarski novinar Andy McGrath. V vseh primerih gre za nedokončane kariere, za še vedno aktivne kolesarje, ki niso rekli zadnje besede, zato je prezgodaj, da bi lahko vzpostavili distanco do njihovih športnih poti in jih premislili dovolj celostno. Na podobno zadrego naletimo pri dosedanjih življenjepisih Luke Dončića, enega najboljših košarkarjev na svetu.

Čeprav to ni bil prvotni namen, je kvaliteta omenjenih kolesarskih biografij vseeno v prikazu, kako se je poklicno cestno kolesarstvo v zadnjem desetletju spremenilo v tehničnem, organizacijskem, medijskem in tudi dirkaškem smislu, k čemur je znatno pripomogla trojica naših asov. Morda je še najbolj zanimiva zgodba Primoža Rogliča, ki je v kolesarstvo vstopil nekonvencionalno pozno, to pa se je zgodilo, ko je na testiranju izvedel, da njegovo telo nadpovprečno dobro pretvarja kisik v moč in ima s tem idealno predispozicijo za poganjanje v visokogorja. Ampak v Lorini knjigi Primož ni v ospredju. To ji gre šteti v dobro, čeprav je jasno, da je avtorica pisala knjigo zato, ker je s tem tudi zase predelovala svet poklicnega kolesarstva, v katerem se je znašla kot spremljevalka. Zasluženi Rogličev življenjepis bo gotovo prišel na vrsto po končani karieri, ko bodo vzponi in padci (teh je bilo tudi v dobesednem smislu veliko) gotovo bolje kontekstualizirani.

Čeprav to ni bil prvotni namen, je kvaliteta omenjenih kolesarskih biografij vseeno v prikazu, kako se je poklicno cestno kolesarstvo v zadnjem desetletju spremenilo v tehničnem, organizacijskem, medijskem in tudi dirkaškem smislu, k čemur je znatno pripomogla trojica naših asov.

Pri Mohoriču je zanimiva njegova pedantnost, skoraj znanstven pristop k pripravam, treningom in tekmovanjem, kar pride na površje tudi v pripovedi. Pri Pogačarju pa so zanimivi talent, pogum, marljivost in sposobnost za branje širšega dogajanja na trasah enodnevnih in večtedenskih dirk. In, seveda, zmage.

Slovenski kolesarski asi so sicer nastopili tudi v Netflixovi dokumentarni seriji na visokih obratih Tour de France, ki je imela tri sezone s skupno štiriindvajsetimi deli. Kolesarstvo je s fenomenom Tadeja Pogačarja pridobilo na vseh ravneh. Zadnji dve leti je bil med petimi nominiranci za najboljšega športnika na svetu; za leto 2024 ga je prehitel skakalec s palico Duplantis s številnimi svetovnimi rekordi, potem še Carlos Alcaraz, ki je začel dominirati v tenisu. Pri obravnavi letošnjega leta bo Pogačarja, glede na dosežke, težko kdor koli prehitel, pa čeprav se v kolesarstvu ne vrti toliko denarja kot na primer v nogometu, tenisu ali kje drugje.

(se nadaljuje)