KAKO IGRATI ŠAH V TEMI - odlomek iz knjige

Odločil se je, da razčisti, pa naj stane, kar hoče. Če se spušča zastor, naj bo po njegovo. Dovolj se je udinjal tej pokvarjeni graščakinji, se sprenevedal, da ga ni prizadelo, ona pa je ostala hladna in z leti še bolj nepriljudna kot sicer, kar je bil res neverjeten dosežek, saj je bila že od nekdaj surovo ljudomrzna.

»Ne vem, o čem blebečeš, dragi Toledo, ampak dovoli, da ti postrežem s pijačo, kokain pa daj meni v varstvo,« se je ponudil Capo, zdaj že malce zbegan, saj je dobil občutek, da je edini, ki ne ve, o čem teče beseda.

»Sem rekel, da ne bom več pil, babjek špičasti. Vedno vljuden, pameten, preudaren, ravno prav bronceado, praktičen, zmagoslaven, babjek s podpovprečnim indeksom telesne mase!« Do konca, si je mislil, nobenih ujetnikov, nobenih zaveznikov, vsi mrtvi. Oba sta enako kriva, sokriva, se je zdaj odločil, za njegov propad, za neizogibno izključitev; ona zaradi preteklosti, on zaradi sedanjosti – ki je posledica preteklosti.

Capo je vstal in se nameril proti Toledu. Joburg ga je hotela ustaviti, a se ji je izmuznil.

»Pusti ga,« je rekla, »ne ve, kaj dela.«

»Saj mu ne bom nič naredil,« je odgovoril Capo. Ne da bi se obrnil proti Joburg, je odklenil omarico s pijačo ter pregledal zalogo.

»Ampak ne misli, da si kaj posebnega. Tudi jaz sem bil tam, kjer si ti zdaj, pa bi dal vse, da nikoli ne bi bil. Saj pravim, zaprita se tam v sobo, briga me. Saj ta koščena kobila je že prestara za karkoli,« je Toledo zamahnil proti Joburg.

Capo se je odločil, da prostaškim namigom ne bo dal pomena. Še posebej ker med njim in Joburg nikoli ni bilo nič, razen tekmovalnosti in bolestnega dokazovanja. Ona je bila precej prestara za Capov okus, ki si je raje privoščil dvajsetletnice, ona pa se seveda ni imela namena ponižati z nekim provincialnim Slovanom brez pedigreja.

»Samo tole imajo, Toledo. Courvoisier royal ali pierre ferrand?«

»Nisi imela pravice! Tudi moj je bil,« je zaječal Toledo, z glasom nekje med jezo, maščevalnostjo in neizmerno žalostjo.

»Tiho bodi, svarim te!« je zasikala Joburg, »raje se posveti pijači, to je tvoj domači teren, tvoj Rodos, tam skači.«

Toledo je še enkrat zaril žličko v kokain in potegnil prah vase in pri tem zarezgetal, kot bi konja stresel električni pastir.

»Ne boš nadaljevala šale? Ne boš rekla, no, saj si predebel, pa ne moreš skakati?« ji je zabrusil Toledo. »Vedno si znala biti sarkastična. Vedno si našla nekaj, s čimer si me prizadela. Pa ja nisi odnehala?«

»Mi lahko, če se vama seveda zljubi, povesta, o čem gre?« je zanimalo Capa.

»Nič posebnega. Malo preveč kokaina in precej premalo konjaka,« je rekla Joburg, zdaj že kar precej nataknjena.

»Ej, Capo,« je začel Toledo, pa ga je droga potegnila nekam drugam. »Kakšna bedarija, tale imena. Kot da ne vemo, kako je komu zares ime. Jaz sem vsak dan v medijih, tule se gremo pa neke slepe miši. Slaboumno …«

»Držimo se pravil in dogovorov, saj to ne more biti tako težko, a ne,« je presekal Capo.

»No, kaj sem hotel vprašati, Capo,« je ime namenoma poudaril Toledo, »ti je žal, da nimaš otrok?«

Capo, presenečen nad osebnim vprašanjem popolnoma izven tega, o čemer so tekle besede, je pogledal Joburg.

»Ne, njej ni žal, to že vem. Ampak tebi? Je tebi žal?«

»Ne, ne bi bil dober oče. Premalo časa,« je bil kratek Capo.

»No, jaz pa bi si vzel čas za svojega sina. Našel bi nekoga, da mi vodi posel, jaz pa bi se ves posvetil njemu. Sinu mojemu dragemu. Ki bi po moji smrti prevzel posle,« je bezljal Toledo tako hitro, da je kar preskakoval besede.

»Kako pa veš, da bi bil sin, ne hči? Je to kaka argentinska patriarhalna zadeva?« je zanimalo Capa, ki ni niti slutil, v kaj se zapleta.

»Dovolj je tega besedičenja. Prosim, da se pogovor neha in da v tišini preživimo ure do pristanka. Rada bi se pripravila na tekmo, vidva pa tudi, ne dvomim,« je pogovor hotela zaključiti Joburg.

Capo, ki je še kar stal pred omarico s pijačo, je čakal, kako se bo odločil Toledo. Ker je zmanjkovalo časa, je Toledu nalil zajetno dozo courvoisierja in mu ga ponudil; prej ko se napije, prej bo šel spat in bolj bo spočit na tekmi. Toledo pa je zamahnil po kozarcu in po Capovi roki, da je vse skupaj zletelo po kabini; konjak po stropu, črepinje po tleh.

»Ubila si ga!« je zarjul.

»Kaj pa si mislil, neotesanec? Da ga bom obdržala?« mu je vrnila Joburg.

»Ubila mi je sina!« je Toledo pogledal proti Capu s solznimi očmi in nato spet proti Joburg. »Sina si mi ubila, čarovnica prekleta!«

Joburg je vihraje vstala in se napotila v spalnico, kjer se je hotela v osami posvetiti tekmi, vendar si je hipoma premislila in odkorakala naravnost proti Toledu. Z iztegnjenim kazalcem, ki je bil pripravljen tudi izdreti oko, mu je zažugala.

»Tiho bodi, pritlehnež zaliti. Še eno samo izusti, pa te počim s tole steklenico,« in vzela je skoraj polno steklenico courvoisierja, ki je bila prazna težka kak kilogram, in z njo pomahala proti Toledu.

»Kar pokončaj me, čudovita ideja. Jaz bom zaključil tole mizerijo, ti boš pa do konca svojega parazitskega življenja v zaporu. Kakšen desenlace trágico bi to bil!«

Joburg je vrgla steklenico pred noge Toledu in ga prezirljivo gledala.

»Kadarkoli bosta pripravljena, bom z veseljem prisluhnil,« je nase opozoril Capo.

»Tale tukaj,« je s prstom pokazala na Toleda, »je mislil, da bom obdržala njegovega pankrta. Eno noč sva bila skupaj, trideset let je od tedaj, pa se še vedno cmeri okoli tega, otročaj omejeni.«

»Aha …« je izdavil Capo, ki se ni znašel med prvinskimi čustvi, ki so vrvela po kabini, a jih je kljub temu skušal razumeti, »to je torej. Zdaj ima vse neki smisel. No, skoraj vse.«

»To ni žajfasta opera, patetična karikatura, to je življenje. Pozabi na to in pojdi naprej. Svet se spreminja in mi z njim. Še posebej pa ti, kar poglej se, izguba bolehna. Tempus fugit!«

»Kača!« je bilo vse, kar je uspelo izustiti Toledu med solzami gneva in jeze.

»No, mogoče bi bilo pametno umiriti čustva, mar ne?« je poskusil Capo, ki so se mu emocije zdele kot nekak nerazložljiv naravni pojav, ki ga bo znanost nekoč pojasnila, zdaj pač še ne.

»Pa si res mislil, da bom donosila tistega tvojega črva? Komaj sem čakala, da splavim in pozabim vse skupaj, še posebej pa tebe in tvoje seme!«

Toledo je pograbil steklenico s tal in zamahnil proti Joburg.

Njena deloma zatemnjena očala za notri so odfrčala z obraza, malo za njimi pa curek krvi, ki je brizgnil vse do Toleda in Capa.

Joburg se je prijela za glavo in opotekla, vendar se ji je uspelo ujeti, da ni padla. Zgrabila je drugo steklenico, še zapečatenega pierra ferranda double cask z debelim dnom, ki ga sicer hvalijo kot globok, s kompleksnim karakterjem, sladkoben in po muškatnih rozinah dišeč konjak, in treščila Toleda po njegovem visokem čelu.

Globoka rana je zazevala, vendar se iz nje začuda ni nič vlilo, mogoče zaradi obilnega sala, mogoče zaradi kokaetilena. Sesedel se je na tla, nemara nezavesten, nemara mrtev.

V tistem je iz pilotske kabine privihral kopilot naredit red, saj sta hrup in vpitje postala pretirana.

Vendar ga je sunkovito butnilo v strop letala in z vso silo nazaj na tla.

Turbulenca je v trenutku spremenila kabino v kaos, kjer so se potniki in kopilot premetavali drug čez drugega kot kocke v lončku, preden priletijo na igralno mizo.

Iz kokpita se je slišalo klicanje kopilotu in trije ponavljajoči se zaporedni piski, opozorilo za še hujšo turbulenco, ki niso obetali nič dobrega, čez to pa monotoni glas opozorila za vzgon letala, speed, speed, speed.

»Sit down, buckle up! Severe clear air turbulence!« je po protokolu zakričal pilot svojemu sodelavcu in opozorilo še dvakrat ponovil.

Kot lutke iz cunj jih je nekajkrat vrglo do stropa in nazaj. Z rokami so se lovili po zraku, grabili za cevke spuščenih kisikovih mask, se jih oprijemali in jih trgali, si jih tlačili na usta, kričali.

Nato pa, kot bi odrezal, se je letalo popolnoma umirilo in bobnenje je zamenjalo komaj slišno šumenje motorjev.

Kopilot se je prvi pobral in se, z zmedenim srednjim ušesom, opotekel po kabini.

Capo se je ozrl proti Joburg in Toledu. »Oba moja kolega pa sta hudo poškodovana!« je s teatralno zaskrbljenostjo naznanil kopilotu.

Joburg ga je pogledala izpod krvavega čela in mu neopazno prikimala. Oba sta vedela, da je bila turbulenca deus ex machina. Pretep v letalu, kokain, poškodovana oprema, resne, pri Toledu še neznane, mogoče celo smrtne poškodbe bi pomenili nepotrebne zaplete, četudi so potniki bogati in vplivni.

Varnost letenja je nekaj, česar se ne da kar tako obiti, še posebej ne na čarterskih letih, kjer letalo ni last potnikov niti ni osebje pri njih zaposleno.

Kopilot je odmendral proti pilotski kabini, kjer je bila ob vhodu vanjo omarica s prvo pomočjo. Nekaj je še rekel pilotu, pogledal ven obe krili, mu prikimal, in šel do Joburg in Toleda.

Imela sta presekani glavi, ona čez sence, on pa po sredini čela. Joburg si je tiščala robec čez rano, da je bila koža, ki ji je, presekana, visela čez pol očesa, nekako na svojem mestu.

Toledo je zakašljal, a se ni premaknil; navsezadnje je le bil še živ, kljub razbiti glavi, alkoholu in kokainu.

Kopilot je nekaj trenutkov gledal v oba poškodovanca in postajal vedno bolj bled. Dvakrat je pogoltnil slino, prestavil zaboj s prvo pomočjo enkrat sem, nato spet tja, potem pa se je sunkovito obrnil in izbruhal vse, kar je tisti dan pojedel.

Tako je bila zaokrožena panorama vonjev v potniški kabini; pijančevski pot, žgane pijače, kovinski vonj krvi, komaj zaznaven kemični smrad kokaina, aristokratski parfum in zdaj še vonj po bruhanju.

Capo, ki je upal, da bo vsaj pilot zdržal do konca poleta, se je določil, da bo sam pomagal svojima članoma ekipe, čeprav s tekmo ne bo nič in bi ju najraje utopil v žlici vode.

Ker se tekme ne bodo udeležili, jim bodo odšteli točke in po lestvici bodo zdrsnili krepko navzdol.

»Daj najprej njega,« je rekla Joburg, ko je tiščala svojo rano, »dokler je še nezavesten.«

Capo je odprl zaboj s prvo pomočjo, si razkužil roke in si nadel rokavice. Očistil je rano vse naokoli in izvlekel škarje za šivanje, adsonove ščipalke, črn sukanec in ukrivljeno iglo. Verzirano je prijel za škarje: kazalec je nastavil na njihov zglob, palec v eno uho škarij, prstanec v drugo uho, kamor je od zgoraj pritisnil še s sredincem, od spodaj pa z mezincem, da je stabiliziral orodje. Z drugo roko je prijel ščipalke in naravnal iglo v škarjah, da so jo držale na dveh tretjinah dolžine.

Vbodel je na eni strani rane, s ščipalko izvlekel iglo, vbodel na drugi strani, spet izvlekel, nato odložil pinceto in sukanec trikrat zavil okoli škarij, z njimi je prijel začetek sukanca in potegnil skupaj, da je nastal vozel. Nato je še enkrat naredil zanko in še enkrat zavozlal, vse skupaj pa ponovil še trikrat.

Nadaljeval je po celi dolžini rane in v nekaj minutah je bila zašita.

»Ali ste kirurg?« je vprašal kopilot z obupnim zadahom po bruhanju, ki je prilezel nazaj ponudit bogve kakšno pomoč.

»Oh, ne, bolj za šport,« je odvrnil Capo in pogledal Joburg, kot otrok, ki je pravkar bleknil neumnost.

»Tole ste naredili tako lepo, da mi je žal, da nisem tudi jaz ranjen,« je rekel kopilot, za katerega je Capo že v Kairu zaslutil, da je gej.

»Tole si daj na rano, potem ti bom dal lokalno,« je kompliment preslišal Capo in Joburg podal zavitek z razkužilnim robčkom ter se obrnil h kopilotu. »Ali lahko kje prej pristanemo?«

»Bojim se, da ne. Letimo čez Nigerijo, kjer pa ne moremo pristati.«

Capo se je zahvalil kopilotu, ta pa je šel nazaj, od koder je prišel delat red. Zaprl je vrata pilotske kabine in jih pustil same, da so si lahko v miru lizali rane.