Kako je Bella Baxter pozdravila mojo anksioznost

Priznam, Poor Things (Nesrečna bitja) sem pogledala veliko prepozno. Imam slabo navado, da zadnje čase prepogosto namesto dobrih filmov ob večerih gledam slabe serije, da lahko resnično izklopim možgane in se izognem mislim, ki bi me poleg že tako neizogibnih še dodatno silile k izgorelosti. Na žalost moja genialna metoda deluje samo kratkoročno, dokler ne dobim neznanske želje po pretresih in polnjenju z novimi ugotovitvami, in kot se je zopet izkazalo, me to pomiri bolj od metode, za katero sem pričakovala, da bo uspešna. Po napisanem je mogoče razumeti, da se, že odkar pomnim, borim z anksioznostjo. Ne s prisrčno »rahlo sem nervozna in zato sem zardela« anksioznostjo, temveč s takšno, ki nadvlada celotno telo in vse misli ter me prepričuje, da bo absolutno vse šlo narobe do konca mojih dni. Namesto prikupno zardela sem ob njej videti še posebej anemična.  

Dejstvo je, da se v tridesetih letih naučiš načinov, ki anksioznost obdržijo pod nadzorom, še posebej če na tem aktivno delaš na terapiji, za katero sem še pred nedavnim slišala, da je znak uničenih bipolarnih pičk z daddy issues. Odlična, razslojena in predvsem razumna diagnoza, ki nam vsem koristi.  

O tej oznaki veliko razmišljam, priznam. Zanimajo me razkol med ekstremi razmišljanja, sledeče poenostavljanje in strah, ki vodijo do take jeze in zavračanja kritične misli. Seveda take razsodbe običajno izustijo prav domnevno feministično razsvetljeni mladi intelektualci. Prav ob takih izjavah in bremenu, ki je življenje ženske, redno prevprašujoče spolne vloge, površen feminizem in družbeno-politično antropologijo vsakodnevnega življenja, menim, da je film Poor Things v moje življenje prišel ob ravno pravem času. Večkrat sem rekla, da bom nekoč zapisala psevdo-študijo svojih dvajsetih in jo naslovila Obdukcija. Želela sem analizirati lastna vprašanja o primitivnem splošnem odnosu do žensk, ki ne znajo biti »dobre ženske«, o predsodkih monogamije in poliamorije, o toksičnih ženskih prijateljstvih, kjer feminizem včasih deluje samo, dokler ga ni treba dejansko prakticirati, o moških, ki se osebnostno nehajo razvijati v srednji šoli, in slabih odločitvah, ki jih (zavedno ali nezavedno) sprejmeš, da bi prek njih globlje spoznal svet. Zdaj zaradi Belle Baxter vem, da te obdukcije ne bom nikoli delala. V prvi vrsti, ker ne menim, da si kdo zares zasluži natančno sliko mojih metaforičnih notranjih organov, v drugi vrsti pa ker sem do Obdukcije spremenila odnos natanko 20. 4. 2025 zvečer, ob umetniškem delu, ki ga je (šokantno, ampak up vzbujajoče) najprej napisal in nato tudi režiral moški. Ugotovila sem, da glede čisto vsega čutim mir in namen, Obdukcijo pa bi verjetno tretirala bolj kot svoj poskus prepričevanja sveta, da sem pogosto imela prav, kot obrazložitev same sebe. Vse, kar počnem, je samo moj eksperiment, ki ga nisem dolžna opravičevati.  

Victoria Blessington se zaradi ujetosti v patriarhalen, nasilen in posesiven zakon odloči, da se noseča vreže z mostu. Njeno truplo odkrije ekscentrični, a genialni kirurg Godwin Baxter, ki možgane njenega fetusa presadi v Viktorijino lobanjo ter jo oživi. Poimenuje jo Bella Baxter in znanstveno spremlja njen razvoj kot bog, ki je iz ničesar ustvaril novo bitje. Ob začetku ogleda sem takoj predvidevala, da je Baxter možgane nerojenega otroka Victorie presadil v njeno lobanjo, zato da bi ustvaril svojo popolno mlado in naivno ženo, k čemur je pripomoglo tudi dejstvo, da ga Bella kliče »Daddy God« in je na začetku povsem ločena od zunanjega sveta. Na srečo ni tako. Bella je obenem svoja mati in svoja hči. Po samostojnosti ji lahko parira le še sveta Cecilija, ki se je uspela sama mumificirati pod baziliko. Ko Bellini možgani do neke mere odrastejo in se nauči govoriti ter samozadovoljevati, se odloči, da bo s plehkim a šarmantnim odvetnikom Duncanom odpotovala v Lizbono, ker želi videti svet in ker želi gledati tudi v Duncanove oči, izkusiti njegovo telo, preden se poroči z inteligentnim in prijetnim študentom Maxom – določenim za njenega skrbnika in opazovalca eksperimenta.  

Ena od kritik filma opozarja, da v filmu kljub mnogim prizorom seksa ni govora o zaščiti, menstruaciji ali Bellini mentalni starosti med prvo ljubezensko afero. Smo v fantazijskem svetu, kjer kočije vozijo konji brez nog, po vrtu teka križanec med gosjo in psom, Baxter pa namesto prebavnega trakta uporablja nekakšen stroj, s katerim riga mehurčke. Mislim, da lahko standardna vprašanja o biologiji in razvoju možganov tokrat zanemarimo. Vseeno se mi zdi zanimivo, da nisem zasledila opazke, da Bellina brazgotina ni videti kot brazgotina carskega reza, temveč bolj kot brazgotina histerektomije, kar se mi zdi v kontekstu zgodbe pomembno zaradi Belline popolne averzije do otrok (»I must go punch that baby.« / »I Moram udariti tega otroka.«).  

Drugače kot Baxter in naključni fantje na mariborskih ulicah jaz nisem zdravnik, zato me ne jemljite za besedo. Dejstvo, da v zgodbi dotična vprašanja niso upoštevana, dovoli, da Bella živi neobremenjeno, kot skoraj nadčloveško bitje. Njena zgodba ni reducirana na neželeno nosečnost, plodnost ali kliše ženske, ki si je dovolila toliko preveč, da je nemogoče, da je ne bi doletela nekakšna vesoljska kazen – ki bi bila kanonsko pričakovana tudi v fantazijski verziji viktorijanske dobe. Njena mentalna starost se ob odločitvi za mednarodno afero zdi zadostna, ko bolj samorefleksivno in lucidno kot večina svojo odločitev argumentira z: »I shall adventure on Duncan Wedderburn, who, I think, cares little of damage to me, but will be interesting as well.« (»Pustolovščino bom doživela z Duncanom Wedderburnom, ki mi, po mojem mnenju, ne bo prav nič škodoval, a bo tudi zanimiv.«) Na tej točki je gledalcu lahko jasno, da Bella ni več Baxterjev ali celo Maxov eksperiment, temveč eksperimentalnost zdaj pripada samo še njej sami.  

Običajno bi ob mnogih nazornih prizorih seksa zavila z očmi, a nekako je Lanthimosu uspelo seks prikazati brez seksualizacije, kakršno pričakuje moški pogled. Namenjen je prikazu Belline avtonomnosti in raziskovanja. Ona ga vidi kot srečo in absurd obenem. Kamera je večino časa na njenem obrazu, ne telesu. Dogodivščine Belle Baxter so tudi zunaj njenega spolnega življenja številne. Čeprav se njeni možgani razvijajo izjemno hitro, premore le malo razumevanja družbenih norm, spolnih vlog ali vljudnosti. Reče, karkoli misli, gre, kamor hoče, počne, karkoli hoče, pleše, kakorkoli in kadarkoli se ji zazdi. Duncan jo na začetku njune afere opozori, naj se vanj ne zaljubi, saj nima nobene želje po razmerju, in Bella to hladnokrvno sprejme. Bolj jo zanima sprehajanje po mestu, preizkušanje novih sladic in pijač. Bolj ko Bella razvija samostojnost in ne vidi razloga za podrejanje monogamnim standardom, bolj peša Duncanovo mentalno zdravje. Bellino branje Emersona (»I do not know why he does not give advice to women. Perhaps he does not know any.« / »Ne vem, zakaj ne svetuje ženskam. Morda ne pozna nobene.«) in njeno razvijanje socialnega čuta ga končno potisneta čez rob. Redko se na glas smejim ob filmih, a Duncanov patetični psihični zlom zaradi ljubezni do Belle (ki je vse, kar on sovraži) je eden najbolj smešnih prizorov vseh časov. Točno tako vas vidimo, ko se obnašate kot simplistični hipokriti, fantje, imejte to v mislih.  

Belle ne iztiri nič. V Parizu postane prostitutka, ker potrebuje denar, in ugotovi, da seks sam po sebi ni zelo pomenski, čeprav bi moral vseeno biti obojestransko želen (»I still believe everyone would be happier if we could choose.« / »Še vedno verjamem, da bi bili vsi srečnejši, če bi lahko izbirali.«). Pomembno ji je, da lahko večino dneva bere in obiskuje sestanke socialistov (»You’re whores!« »We are our own means of production.« / »Ve ste kurbe!« »Me smo naša lastna produkcijska sredstva.«). Ko se vrne k umirajočemu Baxterju in izve resnico o svojem prejšnjem življenju, se odloči kot eksperiment obiskati tudi utelešenje toksične moškosti – svojega bivšega moža, ga ustreliti v nogo ter ga, kot moderna Kirka, kirurško spremeniti v hibrid moškega in koze. Potem se odloči, da ji je namenjeno postati zdravnica.  

Zakaj je ta film torej pozdravil mojo anksioznost? Najprej sem se počutila nagovorjeno z vidika naivnosti, ki jo na začetku poseduje Bella in ki jo sčasoma preobrazi v nepodrejanje elementom družbe, ki bi jo nesmiselno omejevali. Opredeli se kot raziskovalka, pustolovka, kot ženska, ki jo iskreno zanima prav vse: lepota, sreča, seks, znanost, trpljenje, bolečina, odnosi. Povsem spontano in brez zadržkov je antropologinja vsakdanjega življenja in za svoje raziskovanje se nikoli ne čuti krivo, manjvredno ali osramočeno (»I am finding being alive fascinating.« / »Živeti se mi zdi fascinantno.«).  

V trenutku, ko me je tudi sredi praznikov bremenila misel na vse obveznosti, ki me čakajo, in ko se je name zgrinjal dobro poznan občutek potrebe po analiziranju vseh načinov, na katere sem se zadnje čase razočarala, se je Bellino življenje pred mano pokazalo kot popolna osvoboditev. Ustvarjena je sama zase in živi sama zase, ne da bi izgubila iskren interes in empatijo za vse, kar jo obkroža. Ostro zavrača vse, kar se ne sklada z njenimi novimi odkritji (»As God my father says, it is only the way it is until we discover the new way it is and then that is the way it is until we discover the new way it is and so it goes until the world is no longer flat, electricity lights the night and shoes no longer are tied with ribbons.« / »Kot pravi Bog, moj oče, je vse tako, kot je, samo dokler ne odkrijemo novega načina, in potem je tako, dokler ne odkrijemo novega načina, in tako gre naprej, dokler svet ni več raven, elektrika osvetljuje noči in čevlji niso več zavezani s trakovi.«) in se veseli vsakršne nove izkušnje, ki ji bo pomagala na poti doživljenjskega dopolnjevanja (»I am a changable feast as are all of we.«).  

Življenje spremeni iz pokorne žene in matere v pustolovko, v ljubico, humanitarko, prostitutko in socialistko, v zdravnico, brez ozira na od zunaj predpisano dogmo o plemenitosti pogosto zgrešene zvestobe enemu izbranemu načinu življenja. Zakaj bi izbrali čutiti potrebo po zvestobi do zgodovine, ki smo jo morda že zdavnaj prerastli? Nisem ženska, ki jo zanimajo otroci ali kako biti popolna žena. Kredita za hišo zaradi svoje izbire poklica verjetno še dolgo ne bom dobila. Marsikdo vam lahko pove zgodbe o tem, kako me je srečal pijano, o tem, da sem se kdaj obnašala kot popolna prasica, da širim nekonvencionalne ideje in da nasploh res nisem prijetna in prijazna mlada dama, od katere je mogoče pričakovati normalno življenje. In? 

Vprašala sem se, kdaj sem življenje nazadnje videla kot priložnost, namesto kot potencialno opravičilo za vse, kar si želim zase. Kdaj sem nazadnje k vsemu, kar delam, pristopila z entiuziazmom in radovednostjo, namesto da bi vse videla kot neskončen kup opravkov in dosežkov, ki jih moram čim hitreje in karseda popolno odkljukati. Enkrat sem celo zapisala verz: »Življenje je kup, ki ga nikoli zares ne pospraviš.«  

Zdaj sem se spomnila, da lahko vse besede in dogodke čutiš kot živa bitja in se potapljaš v njihovo bit. Razveselila sem se spoznanja, da lahko počnem toliko različnih stvari, namesto da bi morala početi samo eno. Izgubila sem ves sram in krivdo, ki sem ju čutila za svoje spodletele odnose, projekte, svoje netradicionalne izbire, meje, ki sem jih postavila in izbrisala glede na to, kaj me je zanimalo in se skladalo z mano v določenem trenutku. Nič od teh bremen ni bilo mojih po izbiri, samo po nekem zgrešenem občutku dolžnosti flagelacije.  

Svojiti si želim samo eksperiment lastnega življenja, ki ga upravljam glede na lastno časovnico in ideje. Po praznikih sem se z Žanom vozila nazaj v Maribor in pogovarjala sva se o tem, da nama je življenje pogosto smešno, ker tolikokrat spontano prepoznava situacijsko bizarnost. Rekel je nekaj, kar sem si nemudoma zabeležila: »Moje življenje je gonzo novinarstvo.« Veliko govora je o tem, da moramo živeti v trenutku, a morda je več vrednosti v tem, da trenutek pogledamo od zunaj – v smislu Marsovske poezije (Martian poetry) in ga poskusimo doživljati kot bitja s svežimi možgani, postavljena na začetek spoznavanja okolja. V očeh Duncanov so Belle zagotovo t. i. demoni, spuščeni na prostost, a na koncu je na zaprtem oddelku končal on, ne ona.