Na prvi pogled se zdi skoraj nerazumljivo, namreč, kako je mogoče, da človek, ki zna misliti samostojno, vidi napako in jo kljub temu posnema? Zakaj včasih sledimo večini, tudi kadar vemo, ali vsaj slutimo, da se moti? To vprašanje je posebne vrste psihološka zanimivost, saj odpira vpogled v temeljno napetost človeškega obstoja, ki je napetost med željo po resnici in potrebo po pripadnosti. Eden najbolj znanih odgovorov na to vprašanje ponujajo klasični eksperimenti Solomona Ascha. V njegovih raziskavah so udeleženci opazovali preproste naloge, na primer primerjanje dolžin črt. Odgovor je bil očiten. Pa vendar so posamezniki pogosto podali napačen odgovor in to zgolj zato, ker je skupina pred njimi soglasno izbrala napačno možnost. Kar je pri tem najbolj presenetljivo, ni le dejstvo, da so se zmotili, ampak da so vedeli, da je odgovor napačen. To pomeni, da problem ni v nevednosti, ampak v nečem globljem. Človek ni zgolj racionalno bitje, je tudi družbeno bitje, katerega preživetje je bilo skozi zgodovino odvisno od skupine, kjer je izključitev lahko pomenila konkretno nevarnost. Ta evolucijska dediščina še vedno deluje. Ko se znajdemo v situaciji, kjer se naše mnenje razlikuje od večine, ne čutimo le intelektualnega nesoglasja, čutimo tudi subtilno napetost, gre namreč za občutek, da tvegamo nekaj več kot le napačen odgovor. Ta pritisk imenujemo konformizem, vendar ta izraz pogosto podcenjuje kompleksnost pojava, saj ne gre le za pasivno prilagajanje, v resnici gre pogosto za aktivno odločitev, posameznik tehta med dvema tveganjema in sicer tveganjem, da se zmoti in tveganjem, da izstopa in presenetljivo pogosto je drugo tveganje psihološko težje. Poleg tega ima množica še eno pomembno funkcijo, to je da daje občutek gotovosti. Svet je zapleten, informacije so nepopolne, resnica pogosto ni takoj očitna in v takšnem okolju se zanašamo na druge kot na nekakšen orientacijski sistem.
Če več ljudi verjame v nekaj, to intuitivno deluje kot dokaz, tudi kadar vemo, da logično ne bi smelo.
Gre za tako imenovani informacijski vpliv, kar pomeni, da množica deluje tudi kot vir znanja in tu, pa nastopi paradoks. Večina je lahko napačna in vendar je še vedno zelo vplivna. Filozofsko gledano to odpira vprašanje odnosa med resnico in soglasjem, kajti resnica ni demokratična kategorija, kar pomeni, da ne postane resnična zato, ker se več ljudi z njo strinja in vendar v praksi pogosto delujemo, kot da je. Množica ima sposobnost ustvarjanja vtisa resničnosti, ne glede na dejansko stanje. V tem smislu ni problem le v tem, da sledimo drugim, ampak da soglasje zamenjamo za dokaz, da je nekaj resnično. Drugi pomemben vidik je identiteta. Naše mnenje ni vedno samo naše mnenje, je tudi del tega, kdo smo in ko se strinjamo z določeno skupino, potrjujemo pripadnost. Ko se z njo ne strinjamo, tvegamo razkol v tej identiteti, zato včasih ne sledimo množici zaradi strahu ali nevednosti, ampak zato, ker želimo ostati del nečesa. V sodobnem svetu ta mehanizem postane še bolj izrazit. Družbena omrežja ustvarjajo okolje, kjer je soglasje vidno, merljivo in nenehno prisotno, število lajkov, delitev in komentarjev deluje kot indikator pravilnosti, množica ni več abstraktna, postaja na nek način kar stalno prisotna in posledično postane kakršno koli odstopanje še težje, ker ni več omejeno na en prostor ali trenutek, ampak je izpostavljeno širši javnosti. Vendar pa bi bilo preveč enostavno ta pojav razumeti zgolj kot slabost, sledenje množici ima namreč tudi svojo funkcijo, saj brez določene stopnje konformizma družba ne bi mogla delovati. Popolna individualnost bi vodila v kaos, kjer bi bilo vsako pravilo nenehno pod vprašajem. Problem torej ni v tem, da sledimo drugim, ampak v tem, kdaj in kako to počnemo in če nadaljujemo, ključno vprašanje zato ni, zakaj sledimo množici, je pa, kdaj bi se ji morali upreti. Odgovor ni enostaven, ker zahteva ravnotežje, popolna neodvisnost je iluzija, popolna prilagoditev pa izguba avtonomije. Inteligenten odnos do množice pomeni zavedanje njenega vpliva, ne pa njegovo zanikanje, treba je prepoznati, kdaj soglasje temelji na znanju in kdaj le na ponavljanju, kajti človek ne sledi množici zato, ker bi bil nujno neracionalen, preprosto vpet je v mrežo odnosov, pričakovanj in potreb in konformizem je samo del sistema, resnična intelektualna naloga pa je njegova refleksija. Kajti šele ko razumemo, zakaj sledimo drugim, lahko sploh začnemo razmišljati samostojno.