.

Kam v dobi umetne inteligence vodi prihodnost umetniškega ustvarjanja?

Irena Svetek2. september 2025
Umetna inteligenca je v nekaj letih prešla iz abstraktnega koncepta tehnoloških navdušencev v realnost, ki jo čutimo na skoraj vseh področjih družbe. Kar je bila še včeraj futuristična domišljija, recimo stroji, ki pišejo, rišejo, komponirajo ali celo razpravljajo, danes postaja vsakdanja praksa. A prav ta nenadnost in vsestranskost spremembe odpira vprašanja, ki so veliko večja od same tehnologije. Kako se bo spremenilo delo? Kako se bo spremenila ustvarjalnost? In tisto, kar se mi zdi v tem trenutku najpomembneje, kako se bo spremenilo naše razumevanje človeka kot ustvarjalnega bitja?

V industrijski revoluciji so stroji prevzeli fizično delo, v digitalni so prevzeli računanje in obdelavo podatkov, z umetno inteligenco, pa se prvič dotikamo tistega, kar smo dolgo imeli za izključno človeško, to je jezika in domišljije. Sistemi, kot so veliki jezikovni modeli, algoritmi za generiranje slik in glasbe ali orodja za napredno analizo podatkov, odpirajo nova polja produktivnosti. Odvetniki s pomočjo umetne inteligence rešujejo primere, arhitekti v nekaj sekundah preverijo na stotine prostorskih rešitev, glasbeniki pa ustvarjajo aranžmaje, ki bi jih sami kreirali tedne. Če se malo globje poglobimo v ta nov koncept dela, predvsem umetniškega ustvarjanja, lahko vidimo, da omenjena transformacija ni zgolj tehnična, ampak dobesedno spreminja dinamiko ustvarjanja, če lahko umetna inteligenca na primer oblikuje logotip, skomponira filmsko glasbo, ustvari delujočo programsko kodo ali celo napiše roman, kaj je potem sploh tisto, kar ostane ustvarjalcu? Nekateri pravijo, da gre zgolj za premik fokusa, za naravni korak naprej, meni pa se ta sprememba zdi precej bolj radikalna.

Ustvarjalnost se namreč na ta način reducira na goli koncept, na idejo, na vizijo, medtem ko se tisto, kar umetnost v resnici ločuje od vsega drugega in ji daje neponovljiv značaj, potiska na rob. 

Misel, da delo pisatelja mogoče ne bo več vrednoteno po tem, kako je roman napisan, po ritmu njegovih stavkov, po unikatnosti sintagem, ki jih je kot avtor ustvaril, po slogovni dovršenosti in tisti neulovljivi melodiji jezika, ampak samo po tem, kakšen svet zna ustvariti in kakšno idejo preliti v zgodbo, se mi zdi naravnost zastrašujoča. Vse, kar danes razumemo kot avtorsko stvaritev, to je način, na katerega je zgodba povedana in slog, ki predstavlja pečat vsakega umetnika, bi v takem svetu postalo drugotnega, skoraj obrobnega pomena. Slikar bo recimo bolj kot s čopičem upravljal z naborom orodij, ki mu bojo omogočila, da uresniči še tako nepredstavljive ideje. Vse to vodi do vprašanja, ki se mi zdi ključno, namreč, kaj se v takšnih primerih zgodi z etično odgovornostjo, kajti ob vsem tem tehnološkem optimizmu, se seveda  pojavljajo temnejši odtenki. Če algoritmi prevzemajo vedno več nalog, kdo bo prevzel odgovornost za napake, pristranskosti in posledice njihovih odločitev? Če generativni modeli ustvarjajo dela, ki temeljijo na milijonih obstoječih del, komu pripada avtorstvo? Umetna inteligenca nas sili, da ponovno premislimo pravne, etične in filozofske temelje ustvarjalnosti in lastništva, razprave o avtorskih pravicah, pristranskosti podatkov in transparentnosti modelov niso več samo nekaj teoretičnega, ampak se tičejo vseh nas, s tem mislim še posebej na avtorje.

Predvsem postajajo nujen del družbenega dogovora, ki bo določil, kako bomo živeli z algoritmi. 

Kaj vse to pomeni in kaj s tem umetnost pridobi in kaj lahko izgubi, je nekaj, kar bo šele čas pokazal, saj prihodnost umetne inteligence vsekakor ni enoznačna in čeprav po eni strani vodi v hiperprodukcijo površnih vsebin, ki bodo, oziroma že, preplavljajo informacijski prostor, pa nam po drugi strani omogoča več časa, ki ga nujno potrebujemo. Morda si drznem trditi (čeprav je z današnjega vidika takšna izjava precej absurdna, saj drugače ne bi moglo biti, pa vendar), da bomo ljudje ostali bitja pomena, občutkov in presežkov, ki jih ne more izmeriti noben algoritem, tehnologija lahko pospeši procese, lahko celo pomaga odpirati nova vrata, a bistvo ustvarjanja, tisti ustvarjalni presežek, ki ga zaznamo kot avtentičnost, kot notranjo nujo, bo vedno ostal vezan na človeka. Upam, da bo prav zato prihodnost umetnosti in znanosti, kljub vsem spremembam, ki jih prinaša umetna inteligenca, še vedno odvisna od nas, od naše človeške sposobnosti, da ohranjamo radovednost in da ne pozabimo, da ustvarjanje ni samo rezultat, ampak tudi (in mogoče predvsem) pot, po kateri smo prišli do njega. 

***

Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.