Kapka Kassabova: »Smo tisto, kar ljubimo«

Prvi pogovor, vodila ga je Vesna Milek, je napolnil dvorano Goriške knjižnice Franceta Bevka, drugi pa je zazvenel kot literarna matineja v Knjigarni in kavarni Maks, kjer je v pogovoru z Alino Carli pisateljica spregovorila o svojem načinu ustvarjanja. Govorili sta tako o doslej v slovenščini edinem dosegljivem romanu Meja (prevedla Petra Meterc, Žepna Beletrina, 2024) kakor tudi o drugi knjigi tetralogije, romanu To the Lake: A Balkan Journey of War and Peace.  

Dogajalni prostor romana Meja je bolgarsko-turško-grško območje, eno najbolj nepoznanih in redko raziskanih v Evropi. Pisateljica, ki se je tja tudi sama podala, da bi to področje raziskala, pravi, da je zametek za roman nastal že v njenem otroštvu, v sedemdesetih oziroma osemdesetih letih 20. stoletja, ko je z družino hodila na počitnice k Črnemu morju. V času železne zavese, ko je bila granica tabu beseda, je mejo občutila bolj kot nekaj abstraktnega, med odraščanjem pa se je konkretizirala in postala njena obsesija. Topografija meje se zrcali tudi v strukturi romana, ki je, po avtoričinih besedah, zgrajen kot labirint. In ob branju se res zdi tako, kajti liki v zgodbah ves čas izginjajo in se spet pojavljajo, kot bi se pomikali po blodnjaku. Tak je denimo Erdem, mlad iraški Kurd, ki ga pripovedovalka prvič sreča v Alijevi turški čajnici, naslednjič pa šele nekaj tednov pozneje v Svilengradu. Ali pa Iglika in Marina, ki ju pripovedovalka sreča med obredom hoje po žerjavici, kamor se z domačinkami odpravi iz Vasi v dolini. Roman je razdeljen na štiri dele, v katerih prehajamo med bolgarskim, grškim in turškim obmejnim območjem. Med naslovljenimi poglavji, ki se lahko berejo tudi kot posamezne zgodbe, so krajši zapisi o izrazih in zemljepisnih imenih, vezanih na določeno področje, ali besede, ki delujejo kot iztočnice za naslednje poglavje, denimo češma (obcestni pitnik), memleket (domovina), tobak itd.