KARDELJ - 2. odlomek iz knjige

Kardeljeva razhajanja s Titom 

Potovanje v London in sprejem, ki ga je bil deležen, sta močno prispevala h Kardeljevemu ugledu na mednarodnem in domačem polju. To mu je dajalo tudi pogum, da je vztrajal v spopadu s Titom, ki so ga povzročili nesporazumi med njima glede vprašanja, kakšna naj bo jugoslovanska federacija. Naj ostane federacija samo na papirju ali naj zaživi kot zveza avtonomnih republik? (36) A ni šlo samo za to. Po Kardeljevem mnenju številni jugoslovanski voditelji, s Titom na čelu, niso bili dovolj odločni v odnosih z Moskvo glede lastne »poti v socializem« in s tem pravice do suverenosti. V pogovoru s Hruščovom je Tito večkrat poudaril, da so on in njegovi tovariši komunisti, marksisti-leninisti, ki ne odstopajo od svojih načel in zahodnim silam ne nameravajo dovoljevati, da se vmešavajo v notranje zadeve Jugoslavije. (37) Zato je z nezaupanjem gledal na pritiske Američanov in Britancev, da preoblikuje jugoslovansko gospodarstvo, ki je razen kozmetičnih sprememb še vedno teklo po starih tirnicah planskega načrtovanja in ni slonelo na vzpodbujanju konkurence, smotrne proizvodnje dobrin široke potrošnje in skrbi za kmetijstvo. Poudarek je bil po ruskem vzorcu še vedno na težki industriji in različnih tečajih dinarja, kar je oteževalo poslovanje podjetij. Jasno je bilo, da sprememb ne bo mogoče doseči brez dolgoročne podpore ZDA, kljub Titovemu upanju, da se bo čim prej otresel vsaj brezplačne pomoči. »Tedaj bomo svobodni,« je dejal. (38) 

Jasno je bilo, da sprememb ne bo mogoče doseči brez dolgoročne podpore ZDA, kljub Titovemu upanju, da se bo čim prej otresel vsaj brezplačne pomoči. 

Skratka, v državnem vrhu ni bilo politične volje, da bi se v pričakovanju Titovega potovanja v Moskvo, načrtovanega za drugo polovico marca 1956, odločili za korenite tržne reforme, katerih posledica bi bila neizbežna liberalizacija režima in njegovo približevanje Zahodu. (39) Tega se je Hruščov močno bal. V izčrpnem poročilu za Prezidij CK KPSZ, napisanem 9. julija 1955, je poudaril nevarnost restavracije kapitalizma v Jugoslaviji, kar naj bi amerški imperialisti skušali doseči tudi zaradi vpliva, ki bi ga tak razvoj dogodkov imel na »bratske« države ljudske demokracije in njihov odnos do Moskve. (40) Med pogovori z jugoslovanskimi voditelji se je prepričal, da med njimi ni enotnega mnenja glede ideoloških vprašanj, pri čemer se mu je zdelo posebej pomembno, da je Tito na predvečer prihoda sovjetske delegacije imel v Postojni govor, v katerem je prvič po 6. kongresu s poudarkom pribil, da imajo komunisti vodilno vlogo v družbi. (41) Povedno se mu je zdelo tudi, da je Tito v zvezi s Kardeljevimi teorijami nastopil s trditvijo, da so bile te pogojene s polemiko s KPSZ in da bi po normalizaciji odnosov slednji ne napisal tega, kar je napisal. Rusov seveda ni prepričal. Hruščov in njegovi so se, nasprotno, utrdili v mnenju, da je med vsemi jugoslovanskimi voditelji Kardelj najbolj podvržen revizionističnim skušnjavam. Dovolj ga je bilo slišati, s kakšnim prezirom je govoril o italijanski in francoski komunistični partiji in kako visoko je cenil zahodne socialdemokrate. »Kaj storiti?« se je Hruščov spraševal ob omenjanju razhajanj v jugoslovanskem vrhu. »Ali naj prepustimo razvoj dogodkov samemu sebi? Seveda ne. Naša dolžnost je, da napnemo vse sile v boju za osvoboditev Jugoslavije od vpliva imperialističnega tabora, da karseda pomagamo jugoslovanskim tovarišem. [...] To je naša sveta dolžnost.« (42) 

»Kaj storiti?« se je Hruščov spraševal ob omenjanju razhajanj v jugoslovanskem vrhu. »Ali naj prepustimo razvoj dogodkov samemu sebi? Seveda ne.«

Hruščov se je zavedal, da ne bo lahko, saj od jugoslovanskih tovarišev ni bilo mogoče pričakovati, da bodo takoj začeli govoriti prav nasprotno od tega, kar so trdili še včeraj. Prepričan pa je bil, da je treba spremeniti taktiko, vzpostaviti z njimi najboljši možni odnos najprej na državni ravni, v upanju, da bodo kasneje postali zavezniki ali vsaj sopotniki tudi na ideološki. V tem ga je hrabril pogovor, ki ga je imel na štiri oči s Titom na jahti med plovbo v bližini Brionov. Na njegovo ponovno ugotavljanje, da brez normalizacije med partijama ne bo šlo, mu je Tito zagotovil, da se bodo o tem brez dvoma domenili. Hruščov je pozitivno ocenil tudi govor, ki ga je Tito imel maja 1955 na srečanju z borci Prve proletarske divizije in v katerem je jugoslovanske komuniste pozval, naj ostanejo verni marksizmu-leninizmu. Ob branju tega besedila, je dejal, se mu je zdelo, da Tito polemizira z nekaterimi voditelji ZKJ. Ta je potrdil, da je zares polemiziral, in dodal, da bo to počel še naprej, kar je tudi storil, saj je dosegel, da je CK ZKJ že 29. junija 1955 poslal CK KPSZ pismo, v katerem je izrazil pripravljenost za obnovitev odnosov tudi na partijski ravni. To so Sovjeti zabeležili z zadoščenjem, a tudi zadržkom, kajti v besedilu so še vedno opazili vrsto netočnosti in nedorečenosti. (43) Očitno je bilo pismo kompromis med Titom in liberalno strujo znotraj ZKJ, pa tudi izraz previdnosti, ki jo je narekovalo zavedanje, da je treba domače občinstvo pripraviti na novo politično linijo ter obenem ohraniti dobre odnose z Zahodom zaradi njegove še kako potrebne ekonomske pomoči. (44) 

»Mi«  

V prepričanju, da gre v Jugoslaviji računati na »zdrave sile«, tiste, ki jih je šolala in oblikovala Kominterna, ter izolirati številne »odtujene« komuniste in »šovinistične elemente«, ki so se ugnezdili v ZKJ, predvsem v diplomaciji, vodilnih časopisih in na radiu, je Hruščov polagal upe v Tita. Dejstvo, da je tako radikalno »likvidiral« Đilasa, ki da je odkrito hotel restavrirati kapitalizem in zahteval razpustitev ZKJ, je govorilo v njegov prid. Samo z njegovo pomočjo si bo mogoče s primernim taktom in gibčno politiko, a brez popuščanja glede marksističnih načel, znova pridobiti »dušo in srce« jugoslovanskih delovnih ljudi. (45) Zgovoren je bil tudi trgovinski dogovor, ki ga je Vukmanović – Tempo dosegel z Rusi poleti 1955. Med drugim je predvideval, da bodo ti Jugoslovanom dobavljali dragocene surovine in stroje v zameno za dobrine za široko potrošnjo, kot so vino, tobak in slive. Šlo je očitno za zelo velikodušno izmenjavo. (46) 

V gradivu, dodanem poročilu o obisku sovjetske delegacije v Jugoslaviji, je prišlo jeseni 1955 do zanimivega premika. V njem je Berija sicer še nastopal kot glavni agent imperializma, provokator in krivec za razkol s Titom, a se je pojavil tudi nov osebek: kolektivni »mi«. »Mi, kot predstavniki močnejše in izkušenejše države, bi morali biti bolj razumevajoči, morali bi v sebi najti moč in zmožnost, da [Jugoslovanom] razjasnimo njihove napake, izkažemo potrpljenje, odločnost, da presežemo nesporazume. Na žalost, tega ni bilo.« Očitno je, da se je za »mi« skrival Stalin, glavni povzročitelj tragičnega razkola, ki je imel za posledico poraz Sovjetske zveze. »Da, treba je priznati, da smo doživeli poraz z Jugoslavijo,« je zapisal Hruščov. (47) V kratkem odstavku je opozoril, da je Gruzijec s Kitajci ravnal prav tako brezobzirno kot z Jugoslovani, da je oboje krivil nacionalizma, ker so se upravičeno upirali delovanju »mešanih družb« na svojem ozemlju, in si dovolil celo kritiko pokojnega trinoga. »Takšen ugovor Stalinu ni bil všeč. Bil je razjarjen. A nad čim se je bilo treba jeziti?« (48) Stalin je bil genialen človek, je nadaljeval Hruščov, toda v zadnjih letih življenja je imel nekaj slabosti, trpel je za megalomanijo. »V času, ko se je začel spor z Jugoslovani, sem prišel iz Ukrajine v Moskvo. Tovariš Stalin me je prosil, naj prečitam pismo o jugoslovanskem vprašanju, in dejal, ne da bi čakal na odgovor: ‚Vot, mignem z mezincem in Tito bo šel.‘« To miganje z mezincem, ta samozavest sta privedla do zaostritve konflikta. Nato je šlo vse narobe. »Takoj je bila sprejeta linija za razbitje [jugoslovanskega] vodstva in celo za uničenje teh ljudi.« (49) 

Stalin je bil genialen človek, je nadaljeval Hruščov, toda v zadnjih letih življenja je imel nekaj slabosti, trpel je za megalomanijo.

V sklepnem delu omenjenega dokumenta je Hruščov ostro kritiziral odnose, ki jih je Sovjetska zveza po vojni zastavila do držav ljudske demokracije v prepričanju, »da mi sovjetski ljudje vse najbolje vemo« in da se morajo drugi »učiti od nas«. Ne, je rekel Hruščov. »Moramo se učiti drug od drugega. [...] To bo samo okrepilo naše vezi. To bo tudi za nas koristno, saj se bomo obogatili z izkušnjo. Nujno je premostiti okostenelost, prisiliti naše birokrate, ki nočejo misliti na novo, preučevati in prenašati izkušenj drugih dežel.« (50) Hruščov se je očitno med potjo po Jugoslaviji nekaj naučil. V svojih spominih pravi, da je prav v tem času začel razmišljati o razgradnji Stalinovega kulta. (51) Vtisi, ki jih je odnesel iz Jugoslavije, so ga še okrepili v prepričanju, da je treba enkrat za vselej pokopati stari režim ob prvi možni priložnosti. Ta se je ponujala z 20. Kongresom KPSZ, ki je bil načrtovan februarja 1956. Računal je, da se ga bodo Jugoslovani udeležili s svojo delegacijo, in je v ta namen konec januarja 1956 k Titu poslal novega veleposlanika, Nikolaja P. Firjubina, z nalogo, naj ga prepriča. Maršal ni bil nedovzeten za vabilo, ki pa ni imelo posledic, po vsem sodeč zato, ker so liberalni krogi okrog Kardelja temu nasprotovali. Nazadnje se je zgodilo, da je Tito poslal kongresu samo pozdravno pismo, v katerem je ponovil tisto, kar je bilo zapisano v Beograjski deklaraciji, in se zadovoljil s tem, da je na njem kot opazovalec sodeloval samo Dobrivoje Vidić, njegov veleposlanik v Moskvi. (52)  

Kritične pripombe na rovaš Stalina, ki jih je na kongresu med drugimi izrazil Mikojan, še najbolj uničujoče pa Hruščov v svojem »tajnem« referatu, so v Jugoslaviji v glavnem sprejeli z zadoščenjem, čeprav se niso slepili, da proces destalinizacije ne bo težak in dolgotrajen. Bili so prepričani, da so se podrle Stalinove teze o zaostritvi razrednega boja po oktobrski revoluciji, in menili, da so imeli prav, ko so trdili, da Marx in Lenin nista mogla predvidevati drugačnega razvoja kapitalizma od tistega, ki sta ga poznala v svojem času. To ugotovitev so sovjetski voditelji sprejeli in jo razlagali kot »ustvarjalni razvoj marksizma-leninizma«. V sklepno deklaracijo 20. kongresa so tudi zapisali, da »danes vojna ni usodno neizbežna, vojni se je mogoče izogniti«. Še pomembnejša pa je bila odločitev, ki so jo sprejeli konec junija, da se »odpravi kult osebnosti in njegove posledice«. (53) 

Še pomembnejša pa je bila odločitev, ki so jo sprejeli konec junija, da se »odpravi kult osebnosti in njegove posledice«.

V diskusiji o referatu, ki ga je Hruščov prebral na 20. Kongresu in ga v vednost poslal jugoslovanskim »tovarišem«, so mnogi med njimi izrazili razočaranje. Zdelo se jim je, da ni povedal vse resnice o Stalinovem trinoštvu in ni omenil milijonov sovjetskih državljanov, ki jih je nedolžne poslal v smrt. Kardelj ni bil tega mnenja. Ugotavljal je, da prevelika kritičnost lahko privede do zgrešene ocene referata in celega kongresa. Če Hruščov ni šel širše in globlje v kritiki Stalina, tako kot so storili Jugoslovani, pomeni, da si tega ni mogel privoščiti. To je realnost sedanjega političnega trenutka v ZSSR, je bil prepričan Kardelj. »Če se je nečemu treba čuditi, potem se je treba čuditi politični hrabrosti in moči Hruščova, da je o Stalinu rekel, kar je rekel, ne pa da ga kritiziramo, ker ni rekel še več.« (54) Pri vsej hvali, ki jo je tudi javno izrazil v govoru v Novem Sadu konec februarja 1956, pa Kardelj ni pozabil na opozorilo. Menil je, da kritika kulta osebnosti sama po sebi ne zadostuje, kajti kult osebnosti ni nič drugega kot simbol za politični režim, kakršen je nastal v Stalinovem času in se izraža v birokratizmu. Tega je treba premagati. Sovjetski ambasador v Beogradu, ki je na dolgo poročal o Kardeljevi oceni 20. kongresa, te sklepne misli ni vključil v svojo depešo. (55) 

Z 20. kongresom so se po mnenju jugoslovanskih voditeljev odpirale nove možnosti razvoja v Sovjetski zvezi, pod pogojem seveda,da ne pride do protiudara stalinističnih krogov. Tudi v mednarodni politiki se je obetala nova doba, ki je zahtevala svež pristop k reševanju odprtih problemov. »Vse je v teku,« je z navdušenjem dejal Koča Popović. Nasprotujoče si fronte, ki jih je ustvarila Stalinova politika, se podirajo. Prav zato so Jugoslovani menili, da bi moral Zahod podpreti novo smer in s tem v Rusiji preprečiti notranjo reakcijo, ki je ni bilo mogoče izključevati. Pozorno so obenem sledili razvoju dogodkov v satelitskih državah, kjer so posebno na Poljskem in na Češkoslovaškem zaznali željo po prenovi in večji neodvisnosti od Moskve. Bili so tudi mnenja, da je njihova politika dialoga z zahodnimi socialisti pridobila pomen, pri čemer niso izključevali izboljšanja odnosov tudi z italijanskimi in francoskimi komunisti. (56) 

V tem vzdušju je Tito konec maja 1956 povabil vodjo KPI v Beograd, z namenom, da poglobita medsebojne stike, ki so potekali že od Stalinove smrti dalje. Kljub polemikam zadnjih let je Tito Palmira Togliattija visoko cenil kot izredno pametnega politika, najboljšega človeka Zahoda. (57) Njuni pogovori so bili strogo tajni, vsebinsko pa pomembni. Togliatti se je strinjal s Titovim opozicijskim odnosom do KPSZ in priznal posebno vlogo, ki jo igra ZKJ v socialističnem gibanju. Povedal je tudi nekaj, kar je bilo v sozvočju z mišljenjem Jugoslovanov. Da namreč »kult osebnosti« ni bil samo nesrečna epizoda, temveč »degeneracijski pojav« sovjetskega sistema. (58) 

Tito se je vsekakor zavedal, da demoliranje Stalinovega kulta zahteva od njega vsaj omejitev lastnega kulta. Zato je predlagal, da 25. maj, njegov uradni rojstni dan, poimenujejo »dan mladosti«. 

Samovšečna kritika stalinizma, ki so si jo privoščili jugoslovanski voditelji, ni mogla zakriti dejstva, da je tudi njihov režim ostajal diktatorski. (59) Tito se je vsekakor zavedal, da demoliranje Stalinovega kulta zahteva od njega vsaj omejitev lastnega kulta. Zato je predlagal, da 25. maj, njegov uradni rojstni dan, poimenujejo »dan mladosti«. V bistvu pa se nič ni spremenilo, kajti poveličevanje njegovega lika se je brez prestanka nadaljevalo vse do njegove smrti in še po njej. Leta 1956 je bilo sicer opravičljivo, kajti iz spopada z vsemogočnim Stalinom je Tito brez dvoma izšel kot zmagovalec in se začel uveljavljati na mednarodni ravni kot državnik svetovnega pomena. (60)