Reportaža! Reportaža o mojem življenju v Ameriki! V New Yorku. Tukaj sem že 17 let. Bi lahko rekla, da sem že »navajena« ali naveličana? Ja in ne. Navajena ja, ampak navajena česa? Navajena, da se vse nenehno spreminja. A ne bi bilo tako povsod, ker se mi sami spreminjamo? Ja in ne, ne vem, ker nisem povsod, sem samo na enem kraju naenkrat. Pretežno v New Yorku, včasih v Sloveniji, včasih v Mehiki, včasih v Gvatemali, preselim se, ko se naveličam enega kraja ali elementa, kot recimo newyorškega mraza pozimi, tega se naveličam, ja. Ampak trenutno v New Yorku vse utripa, vse se premika, vse je še zeleno, vse živi, vse išče svoj lesket in odsev, vse išče svoje ogledalo veličastnosti, v katerem bi se lahko dodobra nagledali svoje veličine, povsem vzvišeni. Kolesarim, skoraj vsepovsod se peljem s kolesom, tudi na tole rojstnodnevno zabavo grem s kolesom. Ko končno prispem iz Midtowna do West Villagea, sem OBLITA z vročim potom, slučajni vročinski naval, pač, konec avgusta, 28 stopinj ob 19h in soparno kot hudič. Ne glede na vse me »birthday boy« predstavi vsem. Samo svojim odraslim otrokom ne, šele ob torti izvem, kdo sta. Tu so res režiserji, filozofi (no, samo Nataša, ki ima tako hecno frizuro, da za trenutek pomislim, da je lasulja), umetniki, akademiki in lastniki teatrov, vsak s svojo zgodbo. To stanovanje je kot palača, ogromna, negovana, vse je belo in nedotakljivo, lesketajoče se v svoji »novosti« in brezmadežnosti, brez postelje. Ne, še enega stanovanja ne rabita, to je bolj »atelje« za prijatelje umetnike.
Ok, kolikor lahko ocenim, to ni za nove Jacksone Pollocke, bolj konceptualne umetnike, ki poglobljeno razmišljajo in po moreči samoborbi v glavi napišejo v mali zvezek tri čačke. Hrana je božanska, birthday boy mi zaupa, da iz restavracije, ki se oglašuje kot »mediteranska«, ampak je pravzaprav palestinska. Utopim se v namazih. Srečam belorusko umetnico, ki mi med rahlim dežkom v gostiteljevem prostornem, lepo osvetljenem vrtu zaupa svojo življenjsko zgodbo, in ko ji povem svojo, se malo ljubeče gledava, »ko bom 14 let starejša, hočem biti videti kot ona«, si mislim, ona mene gleda, ker sem v primerjavi z njo še vedno mlada upornica s svetlečo kožo in iskrico. Obema se nama da, ne, nisva naveličani. Odpre mi roke, ponudi teater, ponudi rezidenco, ponudi vse. Sprejmem. Skupaj greva na slavnostni govor slavljenca pred torto. Tu se ponujata najboljši torti na svetu, citiram. Črna, trdo zbita čokoladna – najboljša italijanska torta na svetu, zagotavljajo, in rahla jagodna, japonska, tudi najboljša na svetu! Pri italijanski se posmiham in si mislim svoje, japonska je pa kar ok, nadevam si še.
Potem se začnem pogovarjati z mladeničem, s katerim, mislim, sva se spoznala že vsaj trikrat; tako je prijazen, da je kar malo sumljiv. Kasneje me nekako najde na spletu in pošlje sporočilo, da bi bilo lepo, če bi šla kdaj ven, namenoma, ne le slučajno. OK. Ko vprašam skupnega prijatelja, ali je možno, da flirta, ker se mi zdi, da igra za drugo moštvo, pravi, da vsekakor, da je sicer poročen, ampak v odprtem odnosu. Tipično.
Medtem ko si bašem palestinske dobrote v usta, networkam; producentu, ki pravkar začenja vaje v LaMami, govorim o svojim igralskih uspehih in avanturah in o tem, kako to trenutno malo pogrešam in hočem še! Naj me pokliče v vsakem primeru! Francoski kulturni atašejevki pustim govoriti in na koncu pripomnim, da imam nekaj predstav, ki so pripravljene za turnejo TAKOJ. Izmenjava si vizitki. Akademski kdovekaj, ki pripravlja nov Art-Science Connect »pitcham« BIOADAPTED, mojo predstavo o umetni inteligenci. Medtem ugotavljam, da se kolegica, ki si je z mano delila posteljo v Edinburgu in bila moja koproducentka, dokler ji niso jetra odpovedala, pa mogoče možgani tudi, glede na to, da se je raje zaposlila v sosednji pekarni, meni pa prepustila, da odigram in odproduciram do konca, se mi danes zdi prijazna, mirna, naklonjena. Kot ponavadi se mi zdi prenaporno držati zamere ali pa krivdo, ker kdove, kaj pa če sem jaz kriva, in se mi iskreno zdi, da bi lahko skupaj naredili še kaj. Bleknem, ampak pravi, da ne, da jo je že enkrat skoraj ubilo. Prav, ne sekiram se preveč, »samo preverjam«.
Birthday boy si je izmislil igrico, da vsak povabljenec zabave naredi dadaistični kolaž. Kot ponavadi mi gredo same neumnosti in pa seks po glavi. Kot čtivo za razrezati in prilepiti, sem prinesla svojo »acting postcard«, ker igralci pač nimamo »business cards«, mi rabimo cele razglednice, da se pokažejo naša lepota in dosežki. Ta je iz 2014. Vmes sem imela se kake tri ali štiri, kdo bi štel, ampak sem jih že vse razdelila ali pa so se zmočile ali pa izgubile v nizu mojih selitev. Mogoče prav zaradi tega kolaža, ki ga delava, s Poročenim-Odprtim nekaj zaplamti.
No, ne vem, do naslednje žurke.