KEKEC ŠTIRI - odlomek iz romana

PRVO POGLAVJE 

 »Mojca, pusti, bo Volkec!«

Na planino so jim dovolili že tretje leto zapored. Zagotovo zaradi tega, ker se prejšnji dve poletji ni nič zgodilo. Otrok drugače niso puščali samih na pašo. V starih časih še, ko pa je celo cerkvena oblast opozorila, kako nevarno opravilo je otroke same pustiti na paši, so začeli gospodarji v okolici ravnati bolj razumno. Če niso našli odraslega pastirja, pač niso gnali na pašo. Le njim trem so zaupali. Je pa res, da niso bili več otroci. Niso pa bili niti še odrasli. Nekje vmes, ujeti v sreči in tegobah poznega otroštva in zgodnje odraslosti. 

Volkec je stekel kot puščica in ovco, ki se je oddaljila proti skalovju, prignal nazaj. Mojca je obstala sredi poti in Kekec je celo na tej razdalji čutil, da ji ni bilo vseeno, ko je črna zver švignila mimo nje. Sedla je v travo in pričela nekaj brkljati med mladim cvetjem, a Kekec je slutil, da jih bo slišal, ko se vrne.

Volkca, razen njega, so se vsi po malem bali. Kekec se je natančno spomnil dneva, ko ga je dobil. Oziroma, ko ga je našel. Zvito ščene, z ognojki in zlepljeno dlako. Izstradan do kosti je ležal ob cesti. Vzel ga je v naročje in pes je še komaj dihal. Odnesel ga je na senik, očistil, oskrbel rane z arniko in mu kradoma dajal od svoje hrane. Počasi je žival prišla k sebi in ni je mogel več skrivati na seniku. Nekega dne se je z njim pojavil v hiši.

»Ježešmarija, volk,« je rekla mati.

»Spodi tega hudiča od hiše,« je rekel gospodar.

Kekec tega ni storil. Počasi so žival sprejeli in prve mesece ga je Kekec klical Volkec. Ko je zrasel, je ime ostalo in kovač mu je naredil ovratnico, v katero je vkoval železne žeblje. Ni ga bilo bitja, ki bi moglo ali si upalo Volkca stisniti za vrat.

Nekoč je prišel v vas revirni lovec, in ko je videl psa, ga je zanimalo, kje ga je Kekec dobil. Fant mu je povedal zgodbo in lovec je Volkca, vsega črnega in prežečega, natanko pregledal.

»Nemca imaš,« je nazadnje rekel. »Nikoli več ti ne bo treba pasti drobnice!« 

In tako je tudi bilo. Ko je Volkec prvič prišel v stik z ovcami, je natančno vedel, kaj mora storiti. Malo se je prihulil k tlom, oči so švigale od živali do živali, konice velikih ušes so se tresle v pričakovanju. A nikoli ni šel, ne da bi mu Kekec dovolil. Nervozno je pogledoval po živalih, poskušal si je zapomniti položaj vsake izmed njih, in ko je Kekec zaukazal: »Pojdi!« je švignil kot strela in uredil čredo, da je bila zbrana kot za na parado. Zvečer, ko so ovce spravljali ali v stajo ali za ogrado, je Kekec psu pripravil večerjo; nadeval jo je v skledo, in ker je Volkec vedno jedel isto kot deček in se je iz močnika še kadilo, je preprosto ukazal: »Domov!« 

Pes se je naloge lotil drugače kot vračanja posamezne živali. Kot gospodinja briše tla z mokro krpo in potiska vodo proti izhodu, tako so ovce valovale proti ogradi. Volkec se je plazil okoli robov, tiho in mirno kot duh. Ko je končal, so pastirji zgolj zaprli ogrado in sedli k večerji. Volkec jim je ležal ob nogah in spal. Le ponoči, ko je bilo najtemneje, je vstal, odšel v planino in se vrnil po eni uri. Čas, ko je bil pes na nočnem sprehodu, je bil za Kekca najtežji. Tudi če je spal, se je nemirno premetaval po ležišču. 

»Drugič mi povej, preden spustiš psa.« Mojca ni bila jezna, kot je pričakoval, dobre volje pa tudi ne. Kekec je opažal, da jo je v zadnjem letu večkrat popadla muhavost.

»Dež bo in siriti bo treba. Pokliči Rožleta!«

Brez odvečnih besed je preko rdeče bluze in modrega krila navlekla bel predpasnik. Pšenične lase je spletla v kito. Mojca ni bila ukazovalna kar v tri dni. Edina je bila hči gospodarja in del ovac na planini je bil njihovih. Rožle je bil zgolj za pastirja – njegovi so sicer imeli dve kravi, ki pa sta ostajali v dolini – Kekec pa je služil. Tako je bila Mojca neuradna upraviteljica planine.

Leto nazaj so s skupnimi močmi vaščani planšarijo povsem obnovili. Bila je večja, bolj snažna od stare, predvsem pa so v njej namestili priprave za izdelavo sira po švicarsko. Postopek je bil zapleten, a so ga otroci takoj osvojili in razumeli mnogo lažje kot nekateri starejši. Za sirjenje so bili potrebni trije in Kekec se je odpravil po Rožleta. Približno je vedel, kam mora. Čim se je premaknil, je Volkec vstal ter se mu postavil tesno ob bok. 

Planina je ležala v kotlini, ki so jo iz treh strani zapirale visoke gore. Dva vrhova in med njima skalnat greben, s katerega podnožja so se do planine spuščali jeziki grušča in kamenja. Proti jugu pa je bila planota odprta, in če si stopil do roba, si lahko v dolini zagledal svetleč se trak reke in gozdove, ki so kot mah preraščali svet, do koder je segal pogled. Tam doli, za rečnim zavojem, se je skrivala vas, a je od tod ni bilo mogoče videti. Dober hodec je dosegel planino v pol dneva, navzdol je šlo nekaj hitreje. Ko so gnali živino, so za to porabili ves dan. Zaradi zavetja gora in južne lege je planina slovela kot ena najboljših daleč naokoli, saj je sneg hitro skopnel, travniki pa so bili mirni in sočni; brez globeli in jarkov, v katerih bi si lahko drobnica polomila ude, pobegniti pa tudi ni mogla kam daleč.

Rožleta je Kekec našel, kjer ga je iskal. Ob robu kotline, tik preden se je gamsja steza zarila v skale, je ležalo jezerce. Trava okoli je bila že tako zgodaj v poletju vsa potacana, kajti drobnica se je hodila napajat k tej vodi in prav to jezerce, tako so govorili, je mleku in siru s te planine dajalo njun sloves. S hlebčki sira s planine so gospodarji iz doline ne le preživeli družino, ampak celo plačevali druge usluge. In skrivnost naj bi bilo jezerce, kamor je Rožle metal kamne. Njegovi ognjeno rdeči lasje so bili kot plamenica, prižgana nad mirnostjo vode, in čeprav ga je Volkec ovohal po nogah, se ni zdrznil.

»Kaj pa ti?« ga je nagovoril Kekec.

»Nič.«

»Strašiš ribe?«

»Ne.«

»Pa rake?«

»Tudi ne.«

Rožle se je obrnil. Njegov večno nasmejani, šaljivi obraz je bil resnoben, skoraj žalosten. Dva nataknjena pri sirjenju, je pomislil Kekec. To pa bo zabavno!

»Mojca pravi, da gremo sirit!«

»Seveda, da pravi. Kakor gospa ukažejo,« se je spačil Rožle in Kekec je nekako pomislil, da imata Rožletova in Mojčina nataknjenost skupno korenino.

Rožle je pobral jopico, ki mu je služila kot sedišče na hladni skali, trikrat usekal z njo po travi, da se je zaprašilo, in si jo ogrnil.

»Dež bo,« je rekel, ko sta se vračala proti planšariji. 

Nista govorila, bosa sta tudi med hojo komaj oddajala zvok in sonce je, kljub začetku poletja, že počasi lezlo za goro. Tudi Kekec je bil nemiren. Ne nataknjen kot prijatelja, a nemir, slutnja, skoraj strah se mu je kradel v misli zadnja dva dneva, takrat, ko je bil brez dela ali ko se je spravljal k počitku. Drugače se Kekec ni bal nikogar. Ne ljudi, ne zveri, ne dežja, ne strel, ne župnika, ne razbojnikov. Iz strahu, ko so bili vsi trije še otroci, se je celo norčeval: »Vse v naravi se da razložiti,« je govoril tovarišema, le da jima ni izdal, od kod mu takšno prepričanje. Ko so lani na paši trepetali med strahotno nevihto, katere grom so stene še povečale ter sta se Rožle in Mojca tresla v kotu, jima je z mirnim glasom pripovedoval, da to ni bog, ki se krega, temveč je naravna sila, ki nastane, ko se srečata topel nižinski poletni zrak in hladen zrak iz visokih gora.

Kekec je bral. Na seniku je imel kotiček, kamor je vlačil knjige. Oče današnjega gospodarja je za življenja zbral ob- sežno knjižnico, za katero pa njegov sin ni maral; v knjižni sobi so sedaj imeli kaščo in vanjo so spravljali kmečko orodje, a police s knjigami se gospodar le ni upal dotakniti. Tako je Kekec nosil v svoje bivališče eno knjigo za drugo; prebiral je pripovedke, zapise o drugih krajih, bral je o piratih, Indijancih, o velikih ljudeh, ki so opravljali velika dela. In si vse zapomnil.

Ne Mojca, ne Rožle, ne kdo drug ni vedel, da ob večerih bere. Če bi ga dobili, da kuri svečo na seniku, bi mu izbili branje iz glave. Le Volkec je zavzdihnil, ko je Kekec vzel knjigo v roke, si vtaknil glavo med šapi in zaspal. Vedel je, da se je začel večer. 

Do planine sta fanta prišla skupaj s prvimi kapljami. Tople, sladke so bile te zgodnje poletne kaplje, povsem drugačne od besnečih in bičajočih nalivov sredi poletja ali tistih hladnih curkov, ki so pred jesenjo v sebi že skrivali obete zime. Dela so se lotili brez besed. Vsak s svojimi mislimi. Kekec je pomislil: Res je nekaj v zraku!