Ki je mogoče že minil

Že zdaj sem nostalgična, pa poletje še niti ni minilo. Tako je vsako leto, in tega se razločno spominjam že iz otroštva. Poletje sem vedno začela pogrešati že julija. Junij je bil še za silo normalen: hodila sem v šolo, pisala domače naloge, popoldne sem hodila v knjižnico pod blokom, kjer sem si nabirala DVD-je in se sprehajala med policami v kratkih hlačah, zvečer pa sem s sestro zavzela ulice Kodeljevega. Sprehajali sva se med hišami in si pripovedovali o načrtih za poletje, ki je nato lepega dne planilo na naju izza prvega vogala.  

Poletje povezujem z občutkom nostalgije in občutkom nekakšne udobne zapuščenosti. To pripisujem dejstvu, da sem v otroštvu poleti dolge popoldneve preživljala v mamini pisarni za Bežigradom in se hodila hladit v tamkajšnjo knjižnico, kjer sem s sestro listala knjige, kupovali sva čokoladne tablice iz brnečega avtomata in se prestavljali z enega naslanjača v drugi, iz zgornjega v spodnje nadstropje ter gledali na uro. Seveda sva tudi brali, a dnevi so se naravnost vlekli. Zdelo se mi je, da sem edina iz svojega razreda, ki poletje preživlja doma, s sestro in z mamo, namesto s prijateljicami, s katerimi bi lahko hodila v prenatrpan McDonald's in na bazen, med množico zagorelih ljudi. Kasneje, v srednji šoli, sem si pred začetkom vsakega poletja obljubila, da bo ravno prihajajoče poletje tisto, v katerem bom postala punca, kot si želim. Zaljubila se bom (niti približno), hodila plesat na Metelkovo v novi obleki (na koncu sem vedno raje ostala doma, s slušalkami v ušesih, in se spraševala, zakaj sem tako osamljena), telovadila, spoznala nove ljudi, počela bom, skratka, vse, kar počnejo kul punce, kajti poletje je čas, ko se znoriš, ko se zgodijo lepe stvari, ko je obveznosti manj (sploh če si najstnica), večeri pa so topli in milostni. V resnici ni nobeno poletje nikoli prineslo kakega večjega razodetja, razen zavedanja, da lahko svoje fantazije o filmskih coming-of-age srce parajočih romancah lepo zapakiram v škatlo za čevlje in jo zapečatim s cenenim selotejpom. Če si osamljen pozimi, to še ni tragedija. Če si osamljen poleti, si patetična ovenela roža na okenski polici. Vsaj tako sem se vsako poletje od začetka srednje šole počutila sama.