»KJE SMO: slovenski film na zemljevidu sodobnosti« - Marko Naberšnik / Petelinji zajtrk

Slovenska filmska zgodovina je razmeroma mlada in prav zaradi svoje majhnosti izrazito občutljiva na avtorje, ki znajo s premišljenim pristopom, narativno jasnostjo in družbeno občutljivostjo bistveno vplivati na njen tok. Med takšne ustvarjalce nedvomno sodi Marko Naberšnik, režiser, ki ga širša publika najpogosteje povezuje s filmom Petelinji zajtrk (2007), a je njegov opus veliko širši, saj združuje televizijsko kilometrino, literarne adaptacije, zgodovinske drame in sodobne pripovedi o identiteti, ljudeh z družbenega roba in človeški ranljivosti. Naberšnik, rojen leta 1973 v Mariboru, v svet filma pa ni stopil neposredno. Sprva je študiral ekonomijo, nato pa ga je pot zanesla v drugo smer, namreč leta 1996 se je izobraževal na New York Film Academy, kjer je posnel kratki film The Beginning (Začetek). Prav ta film mu je odprl vrata na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je leta 2002 diplomiral iz filmske in televizijske režije, leta 2010 pa magistriral, in sicer s filmom Nad mestom se dani, nastalim v koprodukciji. Njegova zgodnja kariera je tesno povezana s televizijo. Režiral je kulturne oddaje, zabavne formate, humoristične programe in prireditve, med drugim Studio City, As ti tud not padu? in Viktorje. Prav ta del kariere mu je dal natančen občutek za ritem in za dinamiko. Danes je redni profesor na AGRFT in član Društva slovenskih režiserjev in režiserk. V javni zavesti je močno zasidran zaradi Petelinjega zajtrka, adaptacije romana Ferija Lainščka iz leta 1999. Lainščkova zgodba o avtomehaniku Gajašu, mladem Djurou, Bronji in njenem možu Lepcu je v literarni obliki že ob izidu vzbudila pozornost s kombinacijo melodrame, realizma in pomurske lokalne mentalitete. Naberšnik je iz literarne predloge ustvaril film, ki preseže regionalno atmosfero. Film je ob premieri leta 2007 postal eden največjih slovenskih filmskih fenomenov po osamosvojitvi, presegel je 180.000 gledalcev, prejel več zlatih rol, nagrade občinstva in več stanovskih nagrad na Festivalu slovenskega filma. Uspeh je bil posledica več dejavnikov, eden od njih je gotovo igralska zasedba, ki je izjemna, od Vlada Novaka do Primoža Bezjaka, Pie Zemljič, Darija Varge in Severine; scenarij ohranja literarno toplino in dialoge, hkrati pa film vodi z jasno dramaturgijo.

V času, ko je velik del slovenskega filma raziskoval formalne in simbolne strukture, je Naberšnik posnel film, ki stavi na zgodbo, na gledalca in na pripovedno dostopnost in prav zato še danes deluje. Po uspehu Petelinjega zajtrka se je znova povezal z Lainščkom in posnel film Šanghaj (2012), nastal po romanu Nedotakljivi. Posvetil se je romski skupnosti, medgeneracijski zgodbi in marginalizaciji. Film je bil uvrščen v tekmovalni program festivala v Montrealu (Montreal World Film Festival), kjer je prejel nagrado za najboljši scenarij. Posebnost Šanghaja je uporaba romskega jezika in igralska zasedba, ki prihaja iz romske skupnosti. Film se izogne stereotipom in eksotizaciji ter vzpostavi pogled, ki je spoštljiv in hkrati neolepšan, pristop, ki redko zaznamuje reprezentacijo romske skupnosti v evropskem filmu. S filmom Die Wälder sind noch grün (Gozdovi so še vedno zeleni, 2014) je Naberšnik vstopil na področje zgodovinske drame. Mednarodne kritike, med njimi The Hollywood Reporter, so film opisale kot premišljen, asketski in psihološko natančen. Nato je sledil še film Slovenija, Avstralija in jutri ves svet (2017), ki se ukvarja z migracijami, kulturno identiteto in sodobnimi življenjskimi stiskami mlade generacije. Pomemben del njegovega opusa predstavljajo tudi televizijske serije, zaradi katerih je postal eden najaktivnejših režiserjev na tem področju. Med njimi so Naš vsakdanji kruhek, Posebne zgodbe in priljubljena serija Ja, Chef!, ki je utrdila njegovo mojstrstvo v delu z igralskimi ansambli in hitrim, ritmično natančnim humorjem. Če poskušamo zaobjeti Naberšnikov avtorski podpis, se izoblikuje več konstant, lokalnost, ki postane univerzalna, dramaturška jasnost, ki se izogiba formalni ornamentiki in etična bližina človeku, ne glede na njegovo družbeno pozicijo. V tem smislu je Naberšnik eden tistih ustvarjalcev, ki so pomembno prispevali k sodobni slovenski filmski identiteti. Njegov opus združuje klasično narativnost in družbeno občutljivost, Petelinji zajtrk pa ostaja delo, ki je najgloblje zaznamovalo slovensko filmsko zgodovino zadnjih desetletij. Avtorjev ustvarjalni razpon vsekakor sega veliko dlje, od romskih marginalij do vojnih dram, od migrantskih zgodb do televizijskih komedij. Naberšnik je tako avtor, ki je znal ostati zvest zgodbi, igralski resnici in človeški bližini, vrednotam, ki v slovenskem filmu niso samoumevne, a prav zaradi takšnih ustvarjalcev ostajajo žive. 

PETELINJI ZAJTRK 

V sodobni slovenski filmski zgodovini le redko najdemo naslov, ki bi tako vztrajno prehajal med generacijami gledalcev kot Petelinji zajtrk (2007). Film je postal fenomen, ne le zaradi impresivnih številk – več kot 180.000 gledalcev v kinematografih in vrsta zlatih rol – temveč zaradi svojega položaja v kolektivnem spominu, postal je zgodba, ki se je naselila v nacionalni imaginarij, ne da bi to kadarkoli napovedovala njegova umirjena, skoraj klasična estetika. Režiser Marko Naberšnik, ki je pred tem ustvarjal predvsem na televiziji in v kratkometražni formi, je z adaptacijo romana Ferija Lainščka iz leta 1999 pokazal, da je mogoče narediti film, ki ostaja zvest regionalni pripovedni identiteti, obenem pa doseže množično občinstvo, ne da bi se moral odpovedati subtilnosti, avtentičnosti ali čustveni kompleksnosti. Naberšnik se literarne predloge ne loteva kot lokalne zanimivosti, temveč kot univerzalne zgodbe o hrepenenju, razočaranju in ljubezni. V tej odločnosti, da Pomurje predstavlja brez olepševanja, a tudi brez pokroviteljstva, je ključna razlika med površnim regionalizmom in stvarno pripovedno identiteto. Likovna zasnova filma je zadržana, široki kadri, statična kompozicija in premišljena, rahlo odmaknjena kamera ustvarjajo občutek, da film ne sili v čustvovanje, temveč mu daje prostor, da se organsko razvije. Glasba Žige Jurečiča ostane spremljava, ne dirigentska palica; vse je v funkciji pripovedi, ne v iskanju efekta. Eden najmočnejših elementov filma je igralska zasedba. Vlado Novak v vlogi Gajaša ustvari enega najbolj prepoznavnih likov slovenskega filma, z mešanico melanholije, humorja in notranje modrosti, ki nikoli ne zapade v kliše dobrodušnega vaščana. Primož Bezjak kot Djuro ujame rahločutnost mladeniča na robu odraslosti, nekoga, ki nenadoma doživi ljubezen, ki ga presega. Pia Zemljič kot Bronja preseže stereotip femme fatale in postane lik ženske, ujete v rutino; njen odnos z Djurotom je zgrajen na želji po bližini, ne na manipulaciji. Dario Varga kot Lepec, Bronjin mož, je v filmu izrisan kompleksneje, kot se zdi na prvi pogled, saj ni zgolj nasilnež, temveč človek z notranjo praznino, ki jo zapolnjuje z oblastjo nad drugimi. Prav ta kompleksnost likov je ena največjih prednosti filma, saj gledalca ne sili v enoplastno identifikacijo. Naberšnik se zavestno izogne melodrami, čeprav bi se ljubezenski trikotnik hitro lahko prevesil v sentimentalnost. Namesto tega film gradi na drobnih gestah, preprostih, a emocionalno nabitih prizorih. Vse, kar je pomembno, se dogaja na robu izrečenega. Gajaševo občudovanje pevke Severine – ki v filmu nastopi prav kot Severina – nikoli ne postane burleska, deluje kot način, s katerim film preseka lokalnost in jo vključi v širši popkulturni kontekst. Severina ni eksces, temveč simbol bega v iluzijo, ki jo vsi liki poznajo, vsak po svoje. Nato je tu vprašanje humorja. Petelinji zajtrk je eden redkih slovenskih filmov, ki uspe biti hkrati topel, duhovit in iskren, ne da bi padel v surovo ljudskost ali pretirano sentimentalnost. Humor je organski, izrastek okolja in odnosov, ne prisilni dodatek. V tem smislu film nadaljuje linijo slovenske pripovedne tradicije, ki jo poznamo iz del, kot so Moj ata, socialistični kulak ali določeni televizijski dramski programi osemdesetih let, a jo preoblikuje v sodobnejšo, čistejšo filmsko izraznost. Čar Petelinjega zajtrka je prav v tem, da ni film, ki bi skušal biti več, kot je. A prav zaradi te zadržanosti postane več, postane film, ki ga gledalci vzamejo osebno. Postane zgodba, ki je hkrati zelo naša in popolnoma univerzalna. Postane eden redkih primerov, ko je slovenski film presegel običajno vrzel med avtorsko ambicijo in množično dostopnostjo. Postane dokaz, da je mogoče ustvariti delo, ki ga kritika spoštuje, občinstvo vzljubi, čas pa potrdi. In morda je to najpomembnejši razlog, zakaj Petelinji zajtrk ostaja referenčna točka slovenske kinematografije. Ne zato, ker bi bil najambicioznejši ali formalno najdrznejši, temveč zato, ker gledalcu ponudi nekaj, česar slovenski film pogosto ne ponudi in to je zaupanje v zgodbo, ki je iskrena, jasna in globoko človeška. In ker je Marku Naberšniku uspelo tisto, kar uspe le redkim, namreč ujeti duh kraja, ljudi in časa tako, da se ob tem prepozna skoraj vsak, ki film gleda.