KJE SMO: slovenski film na zemljevidu sodobnosti / Marko Šantić - Zbudi me
Zbudi me Marka Šantića (2022) je s svojo tematiko vsekakor en izmed najbolj kompleksnih in relevantnih slovenskih filmov zadnjega desetletja, saj intimno zgodbo o posamezniku preplete z ostro, a prefinjeno refleksijo sodobnih družbenih napetosti. Glavni lik Rok, ki ga po izgubi spomina odigra Jure Henigman, v rojstnem mestu postopoma odkriva plasti svojega nekdanjega življenja, v katerem je bil vpleten v nasilne izbruhe nestrpnosti. Ta motiv izgubljenega spomina deluje kot simbol za širši problem družbene amnezije, film namreč nazorno pokaže, kako posameznik in skupnost izrineta boleče resnice, dokler jih življenjske okoliščine ne prisilijo k soočenju. Šantić v sodelovanju s soscenaristoma Goranom Vojnovićem in Saro Hribar ustvari zgodbo, ki presega klasično psihološko dramo, skozi Rokovo ponovno sestavljanje identitete pa razpira vprašanja odgovornosti, empatije in mehanizmov radikalizacije. Vizualna zasnova, ki jo oblikuje direktor fotografije Ivan Zadro, poudarja kontrast med navidezno običajnostjo mesta in napetostmi, ki brbotajo pod površjem, montaža Vladimirja Gojuna pa dodatno okrepi občutek fragmentiranosti in dezorientacije, ki je ključen za Rokovo notranjo pot. Glasba Jana Vysockega ustvarja atmosfero tesnobe, v kateri je vsak korak proti resnici obenem korak proti bolečini. Šantić ne podaja enostavnih rešitev, ampak ustvarja prostor za razmislek o tem, kako se nasilje in nestrpnost porajata iz strahu in nerazumevanja. Film je še posebej učinkovit v načinu, kako gledalca vodi v stanje etičnega nelagodja, pri čemer razkritja Rokove preteklosti niso strukturirana kot dramatični preobrati, ampak kot postopna erozija njegovega novega, navidezno nedolžnega jaza. Spomin se vrača kot breme, ki zahteva aktivno pozicijo do lastnih dejanj. Prav ta zavrnitev katarzičnega očiščenja daje filmu težo, saj pokaže, da spoznanje resnice samo po sebi še ne pomeni transformacije. Nasilje je v filmu vpeto v družbeni kontekst, ki ga omogoča in normalizira, zato Rokova zgodba ni izoliran primer, ampak simptom širšega ideološkega okolja. Zbudi me se tako umesti v tradicijo filmov, ki razumejo spomin kot politično kategorijo in identiteto kot nestabilen konstrukt, odvisen od družbenih razmerij moči. Njegova moč ni v razkritju, kdo je Rok bil, ampak v problematizaciji, kaj pomeni vedeti in s to vednostjo živeti. Šantić vzpostavi etični horizont, v katerem odgovornost ni vezana zgolj na dejanje, ampak tudi na pripravljenost, da dejanje prepoznamo kot svoje in ga umestimo v širši družbeni kontekst. Film s tem razkriva mehanizme kolektivne soudeležbe, ki se pogosto skrivajo za navidezno nevtralnostjo vsakdanjega življenja. Zbudi me je bil na Festivalu slovenskega filma nagrajen z več Vesnami, med njimi za najboljši celovečerni igrani film, scenarij ter igralske dosežke, kar priča o tem, da je film tudi izjemno relevanten. Njegova največja kvaliteta je sposobnost, da intimno zgodbo spremeni v univerzalen komentar o človeku, ki ne more naprej, dokler si ne prizna, kdo je bil včeraj. V tem se Šantićev film dotakne jedra človeškega napora, kar pomeni, da če se želimo resnično prebuditi, se moramo najprej soočiti z lastnimi sencami.
