KJE SMO: slovenski film na zemljevidu sodobnosti / Miroslav Mandić - Sanremo

Sanremo (2020) režiserja, scenarista in producenta Miroslava Mandića je slovensko-italijanska drama, umeščena v dom starejših občanov, kjer se vsakdan oblikuje iz ponavljanj in pravil rutine. V središču sta Bruno in Duša, varovanca doma, ki zaradi demence pozabljata drug drugega in se zato znova in znova srečujeta, kot da je vsakič prvič. Mandić je v predstavitvi filma poudaril zanimanje za posebno atmosfero doma za ostarele in vprašanje, ali lahko čustva premagajo bolezen; ta avtorska iztočnica pomaga razumeti, zakaj je Sanremo tako zadržan v dialogu in tako pozoren na geste, poglede in ritme prostora. Bruno in Duša nista predstavljena kot primer bolezni, ampak kot človeka, ki v fragmentih ohranjata možnost odnosa. Njuna bližina je niz srečanj, ki se pogosto končajo s pozabo, nato se ponovijo, včasih z rahlo drugačnim poudarkom in ravno ta ponavljajoča struktura ustvarja učinek, da gledalec začne spremljati, koliko prostora ima v takem svetu nežnost. Pomemben sprožilec spomina v filmu je pesem Non ho l’età v izvedbi Gigliole Cinquetti, povezana s festivalom Sanremo v šestdesetih letih. S tem film pokaže, kako lahko popularna kultura deluje kot notranje sidro, kot nekaj, kar ni velika zgodba, pa vendar preživi in se vrača, ko drugo razpada. Tudi naslov filma Sanremo ni geografski cilj zgodbe, je oznaka za specifično vrsto spomina, zvočnega, telesnega, čustvenega, takšnega, ki se včasih obdrži dlje od imen, datumov in razlag. Film tu odpira zelo konkretno vprašanje reprezentacije starosti, kako namreč pokazati človeka v obdobju odvisnosti, ne da bi ga skrčil na objekt oskrbe. Zanimivo je tudi, kako se film izogne hitrim moralnim zaključkom, prostor doma za ostarele ni prikazan kot enodimenzionalna kulisa trpljenja, saj v njem obstajajo drobni rituali, trenja, humor, nestrpnost, navezanosti, pa tudi trenutki, ko se normalnost pokaže kot stvar dogovora, ne kot danost. V tem smislu film deluje kot razmislek o družbi, ki starost pogosto vidi le skozi funkcionalnost, nato se z njo sreča šele v neposredni bližini. Če je v mnogih filmih spomin nosilec identitete, Sanremo pokaže identiteto kot nekaj, kar lahko nastaja tudi v pogojih krhkosti. Odnos med Brunom in Dušo ni rešitev bolezni, ampak je dokaz, da se lahko človeška bližina dogaja tudi takrat, ko ne more postati trajna zgodba. Sanremo je doživel svetovno premiero na festivalu Tallinn Black Nights novembra 2020 in bil izbran kot slovenski kandidat za 94. podelitev oskarjev v kategoriji mednarodnega celovečernega filma.