»KJE SMO: slovenski film na zemljevidu sodobnosti« - Nejc Gazvoda / Vzornik
Nejc Gazvoda (roj. 5. junija 1985 v Novem mestu) je slovenski pisatelj, scenarist in filmski režiser, ki je svoje ustvarjanje začel v literaturi, nato prešel v filmsko in gledališko obliko ter si z deli, kot so Izlet (2011) in Dvojina (2013), utrdil mesto med najbolj obetavnimi ustvarjalci svoje generacije. Gazvodovo delo zaznamuje več značilnih potez: literarno ozadje, interes za družinske in mladostniške odnose, pogosto premikanje meja med vsakdanjo travmo in širšo družbeno tematiko. V svojih zgodnjih literarnih zbirkah (npr. Vevericam nič ne uide) je tematiziral intimo in osebne krize, kar se nadaljuje tudi v njegovih režiserskih projektih. Pri filmih Izlet in Dvojina je Gazvoda združil scenaristično in režisersko vlogo; v obeh primerih gre za poudarek na delovanju posameznika znotraj družbenih napetosti, pri Izletu gre za beg iz vsakdanjega v neznano, pri Dvojini za razdrobljeno identiteto in preplet med realnostjo in simbolnim. Gazvodov tretji celovečerni film Vzornik (2023) je dramska pripoved, nastala v koprodukciji Slovenije, Češke, Italije in Srbije. Zgodba pripoveduje o materi Maji in njenem sinu Janu, ki se po ločitvi preselita iz Ljubljane v manjše slovensko mesto, ob ponovnem odprtju šol po pandemiji, ter se soočata z vrstniškim nasiljem in iskanjem varnosti v svetu, kjer se pravila spreminjajo. S stilnega vidika film izstopa po premišljenem ritmu pripovedi, psihološki natančnosti likov in uporabi ambienta kot mikrokozmos sodobne družbe. Namesto dramatizacije oz. pretirane simbolike se Gazvoda drži realistično-introspektivne linije, šolsko okolje postane scena bivanja, nasilje ne služi zgolj kot zaplet, ampak kot znak širših družbenih procesov — osamljenosti, ranljivosti, ekskluzije. Ključno v Vzorniku je vprašanje vzornika samega, kdo je in kakšno vlogo ima v življenju posameznika. Film nakazuje, da vzornik ni nujno junak, temveč pogosto ranljiva oseba, odraz stisk, okoliščin in izbire. V času, ko se norme in pričakovanja hitro spreminjajo, film postavlja vprašanje: ali je možno biti vzornik v situaciji, kjer so pravila nejasna ali predrugačena? Gazvodov opus je pomemben prav zaradi sinteze osebnega in kolektivnega, individualne stiske in širšega družbenega konteksta. S filmom Vzornik nadaljuje rdečo nit z minimalizmom narativne strukture, poudarkom na likih in odnosih ter jasnostjo pripovedi brez pretirane dekoracije. V slovenskem filmu, kjer pogosto prevladuje eksperimentalni ali dokumentarni izraz, Gazvoda zastopa linijo dostopne, a vsebinsko zahtevne pripovedi. Za slovenski film to pomeni korak v smer, kjer avtorski izraz ne izključuje gledalca, ampak ga vključuje, tako zgodba o vsakdanjem življenju postane zgodba o širšem času in prostoru. Vzornik je v tem pogledu referenčen kot primer sodobne slovenske igre, ki odreže distančno naracijo in se približa gledalcu, vendar ne na račun banalnosti, temveč z zadržano natančnostjo. Nejc Gazvoda je ustvarjalec, katerega delo ni zgolj izraz lastne vizije, temveč ima refleksijo časa in prostora, v katerem nastaja. Film Vzornik je zaokrožitev njegovega dosedanjega pristopa, gre za osebno zgodbo, družbeni tlak, strukturiran pripovedni okvir in hkrati premik, ki kaže na njegovo zorenje. V slovenskem filmskem prostoru tako deluje kot ustvarjalec, ki ne išče pozornosti z obliko, temveč jo gradi z vsebino in s tem prispeva k identiteti sodobne slovenske kinematografije.
