KJE SMO: slovenski film na zemljevidu sodobnosti / Olmo Omerzu - Zimske muhe
Zimske muhe Olma Omerzuja (2018) so na videz preprosta zgodba o dveh fantih na begu, v resnici pa izjemno subtilna refleksija o tem, kako mladost konstruira lastno resničnost, kako svoboda postane hkrati privlačna in nevarna, ter kako se identiteta gradi skozi zaporedje iluzij, pretiravanj in prvih bolečih spoznanj. Mára in Heduš se v ukradenem avtu podata skozi zasneženo pokrajino, ki ni zgolj geografsko ozadje, temveč natančno premišljena metafora notranjega stanja. Belina, praznina in mraz ponazarjajo negotovost njune generacije, ki je polna želje po doživetjih, a brez jasnega orientacijskega sistema. Ko se fanta zaletavata v dogodivščine, nevarnosti in lastna pretirana hvalisanja, se gledalcu razkriva, da njuna pot pravzaprav ni iskanje cilja, temveč iskanje sebe. Omerzu svoj film zgradi na dialektiki med spontanostjo in posledicami, humor, ki ga najdemo v situacijah, kot sta Heduševa otroška navdušenost in Márajev napihnjeni pogum, ni trivialen, ampak deluje kot razkrivanje njune nezrelosti, pa tudi notranje potrebe, da bi bila več, kot sta v resnici. V filmu ni sentimentaliziranja mladosti, opazen je realizem, v katerem sta ranljivost in domišljija enakovredni sili. Posebej pomemben element je nelinearna pripoved; policijsko zaslišanje, ki okvirja dogajanje, nenehno spodkopava verodostojnost Máreve pripovedi. S tem režiser nakaže, da je mladost po definiciji prostor nejasnih meja med resnico in izmišljijo, tisto, kar si povemo o sebi, je pogosto bolj konstrukcija kot dejstvo. Avto kot glavni scenski objekt deluje kot mikrokozmos mladosti, gre za zaprt, topel in varen prostor, v katerem se zdita svobodna, po drugi strani, pa ju ta svoboda hkrati izpostavlja realnim nevarnostim. V njem se rojevata prijateljstvo in solidarnost, pa tudi trenja, ki razkrivajo različnost njunih karakterjev. Medtem ko je Mára samozavesten, skoraj agresivno suveren, je Heduš otroško občutljiv in nespretno iskren in prav ta kontrast ustvarja dinamiko, ki film dvigne nad stereotipno najstniško pripoved. Omerzujev slog je umirjen, poudarja teksture zime, drobne geste, v katerih se bolje kot v besedah pokaže, kdo fanta sta. Režiserjev interes ni v dramatičnih preobratih, gre bolj za postopno razkrivanje, kako se mlad človek sooča s posledicami dejanj, ki jih sprva dojema zgolj kot igro. Prav ta prehod, od igrivosti k odgovornosti, je srčika filma. V širšem smislu Zimske muhe pokažejo, da odraščanje ni linija, temveč niz krožnih poskusov, drobnih pogumnih gest in nedolžnih laži, iz katerih postopoma nastane identiteta. S tem, ko fanta postavi v zasnežen, skoraj abstrakten prostor, Omerzu ustvari univerzalno odrsko prizorišče za izkušnjo, ki presega nacionalne ali generacijske okvire. Njuna pot je na koncu manj pomembna od tega, kaj razkrije o mladostniškem pogledu na svet, ki je hkrati drzno odprt, nespametno pogumen, a tudi neizmerno človeški, poln hrepenenja po bližini, potrditvi in razumevanju. Prav v tej kombinaciji lahkotnosti in eksistencialne teže se skriva moč filma, ki mladost prikaže kot krhek, a odločilen prostor oblikovanja odnosa do sveta in samega sebe.
