KJE SMO: slovenski film na zemljevidu sodobnosti / Rok Biček - Družina
Dokumentarni film Družina slovenskega režiserja Roka Bička je eden tistih redkih projektov v sodobnem slovenskem filmu, ki presegajo meje žanra in postanejo kompleksno družbeno ogledalo. Njegova posebnost ni v formalni izvirnosti, temveč v vztrajni, sistematični pozornosti do življenja posameznika, ki bi v drugi, manj potrpežljivi produkcijski logiki zlahka ostal neviden. Film spremlja Mateja, mladega moškega, ki odrašča v družini oseb s posebnimi potrebami, njegova pozicija, pa je že od začetka paradoksalna, saj je po eni strani del okolja, ki ga močno določa, po drugi strani pa iz njega izrazito izstopa. Desetletno snemanje omogoči, da se pred gledalcem postopoma razpre razvoj, ki v igranem filmu ne bi mogel delovati drugače kot konstrukcija, tukaj pa ohranja surovo verodostojnost. Osrednji dramaturški lok izhaja iz prelomnega trenutka, to je rojstva Matejeve hčerke, nato razpada odnosov in kasnejšega boja za skrbništvo. Gre za trenutek, ko se intimna zgodba nenadoma prelomi v jasno družbeno razsežnost. Vendar film ne dramatizira tega prehoda, temveč ga prikaže kot del življenjske neizogibnosti, kajti Matejeva želja po samostojnosti ni abstraktna ambicija, temveč nujen pogoj za preživetje. Njegova odločitev, da prekine s krogom, v katerega je rojen, je obenem osebni prelom in razkritje strukturnih problemov slovenske socialne realnosti. Biček to dinamiko obravnava z izrazito zadržanostjo.
Vsebinski poudarek filma ni v izrednih dogodkih, temveč v postopnem izrisovanju, kako družbeno obrobje oblikuje možnosti posameznika, Matejevo življenje ni prikazano kot anomalija, temveč kot simptom širše družbene realnosti, v kateri manko institucionalne podpore postane del vsakdana. V tem pogledu se Družina približa študiji socialne reprodukcije, ki govori o tem, kako se življenje, kot ga dobiš ob rojstvu, skozi leta utrjuje skozi okvir, iz katerega skoraj ni mogoče izstopiti, razen z enormno količino notranje vztrajnosti. Ta vztrajnost pa je osrednja os filma. Temeljna kvaliteta Družine je v tem, da zavrača poenostavitve, življenja, ki jih prikazuje, niso ne heroizirana, niti se ne izpostavlja patologija, protagoniste se obravnava kot ljudi in ne le kot neke vrste predstavnike družbenih kategorij. Ravno zato film zahteva aktivnega gledalca, saj ne ponuja posebnih razlag, informacija nastaja v napetosti med videnim in neizgovorjenim, dramaturgija je kompleksna in izrisana iz samega tkiva posnetkov. V tej pristnosti se kaže Bičkov avtorski princip, ki govori o tem, da more biti dokumentarni film priča in ne interpret. Film prikaže okolje, ki ga na ravni javnega diskurza običajno pokrivajo abstraktne kategorije, kot so socialna izključenost, ranljive skupine, družine s posebnimi potrebami, tukaj pa se pokaže v svoji dejanski, vsakdanji materialnosti. Ob tem pa Družina ni sociološki dokument, temveč izrazito filmski projekt, ki ima posebno mesto v slovenski kinematografiji, je eden tistih dokumentarnih filmov, ki razširjajo razumevanje filmskega medija in hkrati razkrivajo realnosti, ki bi sicer ostale neopažene.
