KLEOPATRA: NOVI SVET - 1. odlomek iz knjige

Naslednji dan so prišli po naju že zgodaj 

Naslednji dan so prišli po naju že zgodaj. Orakelj je bil pripravljen, so rekli. Želela sem videti kamnito tablo, na katero so bili vklesani verzi Pindarja, ki so Aleksandra spodbudili, da si je utrl pot do sem. Začni, moja duša, od Zevsa …Skozi vhodni pilon sva z Antonijem vstopila na prostrano dvorišče, obkroženo s stebri, skozi katere je pronicalo jutranje sonce, nato sva nadaljevala v stebriščno dvorano, manjšo kot v naših templjih ob Nilu, a vendar je bilo v tem prostoru nekaj gostega, hipnotičnega. Kadila in dišave so imeli tu še drugačno noto, ki je nisem mogla razbrati. Globlje ko sva stopala v notranjost templja, bolj sem postajala omotična, svet se je ožal in krčil. 

Svečeniški zbor je stal v dveh vrstah, njihova telesa, ovita v bel lan, stopala bosa, da so imela stik z boginjo zemlje. Ognjene bakle so osvetljevale njihove gladko obrite glave, njihove oči, obrobljene s kohlom, so se lesketale. 

Ko se je zaslišal udarec bobna, se je iz teme dvignila procesija: štirje svečeniki so na ramenih nosili barko iz zlata in ebenovine. Na njej je stal zlat kipec Amona, božanstva z ovnovo glavo, posut z dragulji in s cvetjem ter ovit v trakove iz dragocenih tkanin. Eden za drugim so se jim pridružili ostali svečeniki, pomislila sem, da jih je skoraj sto. 

Za njimi so stopala zelo mlada dekleta v deviško belih tunikah, njihovi glasovi so bili zvonki in visoki, mešali so se z mrmranjem in petjem svečenikov, ki so nosili barko sončnega božanstva okrog oltarja, njihovi glasovi so se vzpenjali in padali kot sunki puščavskega vetra, počasi so naju oba zazibali v posebno stanje, čas se je skrčil. Antonij je stal ob meni, njegov pogled je bil resen. 

Barko so položili na stojalo in glavni svečenik je stopil nekaj korakov naprej. Njegove oči so bile črno obrobljene, njegov glas globok in ritmičen. Govoril je v starem jeziku faraonskega Egipta, ki ga je razumelo le nekaj izbrancev. Sama sem prestregla le kakšno besedo. 

Vprašanja, ki jih smrtniki postavljamo bogovom, so znana, je zamolklo zadonel njegov glas. 

Kdo je tisti, ki stoji pred tabo? 

Zaslišala sem zvok sístruma, kovinski, nežen, predirljiv. Kot bi odprl skrivno točko na mojem temenu. 

Prižgali so drugo kadilo – vonj živalske maščobe in dišav je napolnil prostor – in svečenik se je obrnil proti meni. Njegove roke so se dvignile, njegove oči so se zavrtele proti nebu, da so se zableščale samo beločnice. 

Skozi njegovo grlo je spregovoril glas, ki ni spominjal na človeški glas, vibriral je kot gong. 

Rekel je, da sem hči sonca, tako kot tisti, ki je bil tu pred mano. Aleksander Omega, sin Amona-Raja, Zevsov sin. Tako kot on sem izbrana, da vodim svoje ljudstvo. Rekel je, da je moja kri povezana s kraljestvom in da moje ime ne bo pozabljeno, dokler bo v Egiptu tekla voda svete reke Nil. 

Navajena sem bila na posebno stanje v svečeniških obredih, a tu sem občutila nekaj, kar se je polastilo mojega fizičnega telesa, čutila sem močno tresavico, navznoter pa nekaj, čemur bi lahko rekla popolno in čisto zavedanje vsega, vse zaznave so se podeseterile, in hkrati sem bila sama v sebi, trdna in močna. Del mene je vedel, da orakelj govori točno tisto, zaradi česar sva prišla sem: da potrdi najino poslanstvo. Tudi brez oraklja je bilo jasno, da sva se našla, edina, ki lahko postaviva temelje za drugačen svet in se zoperstaviva Rimu. In vendar je obred ganil tudi mojo racionalno plat. S strani sem pogledala Antonija. Strmel je v dogajanje, mehak in odprt. Njegova spodnja ustnica je bila komaj zaznavno odprta, zdelo se mi je, da tudi on drgeta. 

Imel je eno samo vprašanje: Ali je po volji Amona on tisti, ki je poklican, da združi svet v veliki imperij po zgledu tistega, ki je bil tu pred njim, Aleksandra? Ladja z božanstvom je zanihala. Če je zanihala v desno, je to pomenilo »da«. V levo »ne«. Da. Ne. Da. Čutila sem napetost. Nato se je spet zaslišal glas velikega svečenika. 

Tvoje ime ne bo pozabljeno, je dejal. Usoda je v tvojem značaju, v tvoji življenjski sili, neguj jo in prižigaj ogenj, ki bo razsvetljeval dežele. 

Antonij je stal tam, njegov obraz je imel mehke poteze, videti je bil kot deček. Kako sem ga ljubila v tistem trenutku. Amon-Ra je spregovoril. Obred je bil končan. Svečeniki so vzdignili barko in jo odnesli v notranjost svetišča, sama sem se zazrla skozi ozko odprtino v zidu, ven, v slepeče morje puščave. Jaz sem, ki sem. 

Ko sva se s spremstvom spuščala po stopnicah v najine prostore, je Antonij za hip zastal in me pogledal. Izjemna izkušnja, ljubezen. 

Nasmehnila sem se. Izjemna, sem ponovila tiho. 

Ni samo orakelj, je rekel. In ti to veš. Oba veva, da se bo zgodilo točno tako, kot si želiva, z napovedjo oraklja ali brez njega. 

Dvomiš v najstarejši orakelj v moji deželi, brezbožnik, sem se hotela pošaliti. Njegov izraz je bil resen. Kako se že podpisuješ na svoje listine: Naj se zgodi. Ginesthoi. 

Prijel me je za roko in me po ozkih stopnicah odpeljal v najine prostore. Hodila sem za njim in opazovala njegova močna stegna pod belim hitonom z zlato obrobo. Pomislila sem, kako me vznemirja samozavest, s katero nosi telo, in kako me je danes v resnici še bolj ganilo to, ko sem ga v templju videla v njegovi ranljivosti. 

Zaprl je vrata za nama in odslovil stražo, nato me je položil na divan in se nagnil nadme. Šele ko sem te spoznal, sem zares razumel, o čem govorijo veliki, mi je rekel. Nisem vedel, na kaj mislijo, ko pravijo ljubezen, sreča, mir in radost. Vse to sem spoznal v tvojem objemu. 

Gledala sem ga in se mu hotela posmehniti, da bi razbremenila težo besed; vedela sem, da je dramatičen, da je v svojem bistvu res Dioniz, da zna predvsem lepo govoriti, in vendar so me ganile besede, ganile so me, ker so bile izrečene zares. 

Njegove oči so postale zamegljene in globoke, kot tolmun, v katerega sva se potapljala prejšnji večer. Zdelo se mi je, kot da gledam v svoje oči, takšne, kakršne sem si želela, da bi bile. On mi je dal tisto, kar mi je manjkalo, tisti odtenek zelene, nov, še nepoznan okus užitka. 

Philo se, je mrmral. S‘agapō, agápē mou. Ljubim te, ljubezen moja. 

Njegov jezik je drsel po mojem vratu, se selil kot droben plamen. Najprej je obliznil moje veke, konico nosu, ustnice in se ustavil na prsnih vršičkih. 

Ljubila sva se tako, da me je vodil do skrajnih robov užitka, da sem čutila, kako se v medenici počasi prebuja kača. 

Kriknila sem in on je šepetal, bodi glasna, ljubim te v vseh tvojih obrazih, ljubim te, ko kričiš, ko si glasna, ljubim te, ko šepetaš, ko ječiš, ko jočeš. Ljubim te, ko se smeješ, ljubim tvoj užitek … 

V kriku sem se razparala, zvezde so se spustile na naju, lebdela sva v medprostoru, potne kaplje so z njegovega čela in njegovih ramen padale name, na moj obraz, na moje veke, na moje ustnice. Njegov pot v mojih ustih, njegov jezik v mojih ustih, moja vlažna koža, ki je drsela po njegovi, vse je bilo eno telo. 

Nikoli nisem čutil tako kot zdaj, je šepetal, njegove oči so žarele. 

Ljubim te, kot nisem ljubil še nikoli. 

Glej me, hočem, da me gledaš, slišiš. Gledala sem ga, čeprav bi se najraje skrila. 

Vedela sem, da nikoli nisem in najbrž nikoli ne bom čutila tako kot tisto noč. 

V valovanju najinih teles se je razprla orjaška zvezda, črna zvezda, rdeča zvezda, ki je posrkala vase vse, kar je, in nato izvrgla en sam krik: ljubim te, za vedno, na veke vekov. Ginesthoi. 

Odprla se je svetloba in ko je svetloba premočna, so močne tudi sence. 

Pravi mi, naj se samo zavem, da sem najbolj ljubljena oseba na tem planetu. In to res misli. In jaz mislim, da sanjam. Da se to ne dogaja, ne meni. Jaz nisem Kleopatra. 

Čeprav sem bila ljubljena že prej, najbrž. In sem ljubila. Najbrž. Ljubila sem močno in strastno in predano. A ne tako. Tako ne nikoli. Če je to darilo, ki mi ga je dala ona, je to eno najlepših daril, kar sem jih dobila. 

Poglej me. Poglej me, zašepeta. Gledam v obraz, ki se spreminja v druge obraze, to je najlepši obraz, to je moj obraz; ko gledam v njegove oči in ljubim, pomislim, da prvič v življenju ljubim sebe, takšno, kot se gledam v njegovih očeh. 

Kako pisati o trenutku ekstaze, ko prepoznaš svojo pobeglo dušo, ko se pogledaš v ogledalo in vidiš stvari, ki jih pred tem nikoli nisi? 

Vse je pathos. Brez pathosa ne bi bilo ljubezenskih zgodb. 

V kotu je njegova kitara. Ko jo prime v roke, je najlepši fant in jaz sem dekle na pragu zaljubljenosti, ob morju, njegov glas je drugačen, ko poje. Takrat mi ne pripada, to je njegov užitek, njegov svet.