Klincman, 2. del

Nedelja, 23. oktober 2022 

»Maki! Maki!« 

Zdelo se mu je, da glas prihaja od nekod daleč. 

»Maki, ej! Zbudi se, Maki, nooo ...« 

Maki je s težavo odprl oči. Nad njim je bila Lena. Bolj megleno jo je videl. Ni bil še povsem pri sebi. Minulo noč je bolj malo spal. 

»Ne najdem Kokija!« je slišal reči Leno. 

Maki se je dvignil v napol sedeč položaj in si pomencal oči. 

»Kaj praviš?« jo je vprašal. 

»Kokija spet ni,« je ponovila Lena. 

Maki je potreboval nekaj sekund, da je sprocesiral, kdo je Koki. 

»Vsepovsod sem pogledala … Nikjer ga ni!« 

Maki pravzaprav ni vedel, kaj naj poreče na to novico. Nekaj časa je gledal okoli sebe, potem pa spet v Leno, ki je bila videti na robu joka, in spregovoril tisto, kar je bilo najbolj na mestu. 

»Kako ga ni?« 

»Vse sem pogledala,« je rekla Lena. »In … Vse je razmetano!« 

Maki je vstal s postelje in še s trdimi nogami šel v dnevno sobo. Ta je bila videti, kot bi tja padla kaka bomba. Po tleh so ležale knjige, ki so popadale s polic. Med njimi je Maki videl tudi enega od daljincev za televizijo, pa nekaj okraskov, ki so poprej krasili police, in tam je bila tudi ena slika s počenim steklom in na kose razbita nekoč velika kitajska vaza, njegovo darilo Leni za osemintrideseti rojstni dan. 

»Džizus,« je rekel Maki. »Kaj pa je to?« 

Razgledoval se je po sobi, ali kaj manjka. Soba je bila videti, kot bi kdo vdrl vanjo in nekaj iskal. A televizor je bil tam, nekaj slik je bilo še vedno na steni, vključno s tisto grafiko Jakca, ki je imela nekaj več kot samo sentimentalno vrednost, pa keramični konj Luja Vodopivca je tudi bil še vedno tam … 

»Misliš, da ga je kdo ukradel?« je Lena prestrašeno vprašala in Maki se je zagledal vanjo s pogledom, ki se je spraševal o njenem mentalnem stanju.

»Njega?!« mu je ušlo in takoj mu je bilo žal. Spet je poslušal o ničelni ljubezni do živali in naklonjenosti do ubogega mucka, ki je še manj kot nična. In o sočutju sploh ni hotela izgubljati besed. Krivila ga je, da je do tega prišlo, ker se je hotel na vsak način prisliniti na posteljo, da bi spal poleg nje, ubogi muc pa je moral ležati bogsigavedi kje na hladnem in zdaj je, kar je! Nikoli mu pravzaprav ni bilo jasno, zakaj je vedno on tarča njene žalosti, jeze in kakršnegakoli razočaranja, ki nimajo nikakršne veze z njim, leti pa vse nanj.