Ko pridem ven in ostanem ujet

Dokumentarni film Ko pridem ven ponuja kompleksen in pretresljiv vpogled v življenja posameznikov, ki navigirajo skozi temačnost kazenskega sistema in lastnih travm. Vendar pa filmsko platno v primeru mojega ogleda ni bilo edino prizorišče; ključni element celotne izkušnje in recepcije filma je postal večinski del občinstva, ki je z nepredvidenimi reakcijami razgalil globlje družbene patologije.

Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. Med njihovimi pripovedovanji postane očitno, da so ti posamezniki popolnoma ponotranjili patriarhalne vzorce obnašanja in razmišljanja. Potlačitev čustev ter izražanje prek dominacije sta edini orodji, ki so ju poznali za preživetje v okolju, ki jim ni ponudilo alternative. Najbolj tragičen vidik njihovih pripovedi je popolna nezmožnost sistemske refleksije. Protagonisti niso le prevzeli odgovornosti za svoja specifična kazniva dejanja, kar je nujno za osebno rehabilitacijo, temveč so krivdo za večino dogodkov, ki so se jim v življenju zgodili, pripisali sebi. Čeprav je iz njihovih življenjskih zgodb kristalno jasno, da so ujeti v cikle nasilja in sistemske neenakosti, družbenega konteksta ne vidijo. Ta izrazito neoliberalna in individualistična miselnost – ideja, da je vsak sam popolnoma kovač svoje sreče ali nesreče, ne glede na začetne pogoje – zapornike oropa možnosti, da bi razumeli širše vzroke za svoj položaj.

Bolj ali manj vsi protagonisti filma izhajajo iz podobnega, izrazito deprivilegiranega okolja, ki ga zaznamujejo medgeneracijski cikli nasilja v družinskih krogih, revščina, zanemarjanje in represivna vzgoja. 

Kljub prebujanju sočutja pa filmu skozi osebne zgodbe protagonistov nenamerno? manjka globlja sistemska kritika institucije zaporov in družbeno-političnega aparata. Ker se režija osredotoča predvsem na posameznike, nasilje in zapor delujeta kot samoumevna končna postaja za problematične posameznike, namesto da bi film problematiziral državni aparat in individualizem, ki te pogoje sploh soustvarjata.

Najnovejši in hkrati najbolj nelagoden sloj celotne filmske izkušnje pa je postalo občinstvo v dvorani. Večina gledalk_cev se je prelevila v nepričakovane akterke_je, ki so s svojim nenehnim smehom skozi celoten film ustvarile_i sprevrženo vzdušje, primerno cenenim hollywoodskim romantičnim komedijam. Ta smeh je deloval kot grob obrambni mehanizem, s katerim je večinski del občinstva radikalno razvrednotil in zanikal ranljivost protagonistov. Namesto empatije do težkih življenjskih preizkušenj je dvorana resnične človeške travme raje konzumirala kot lahkotno bizarnost in zabavo.

S takšnim odzivom je prevladujoč del občinstva nezavedno potrdil in podaljšal prav tisto individualiziranost problemov, ki jo je nastavil že avtor filma. Ko se človek v dvorani smeji zaporniku, ga ne vidi kot žrtev sistemskega nasilja, temveč kot osamljen, nenavaden eksces. Večina občinstva je tako odpovedala pri iskanju sistemske komponente; namesto da bi skozi smeh prepoznali lasten privilegij in se vprašale_i, kateri družbeni mehanizmi so te ljudi izpostavili skrajnemu tveganju, so njihove usode zvedle_i na raven osebnih napak in karikatur. Smeh v dvorani je tako postal neposreden dokaz, kako globoko je družba ponotranjila neoliberalno logiko: kdor je v zaporu, si je za to kriv sam, njegova stiska pa ni družbeni problem, ampak material za posmeh.

Ob koncu filma se tako zastavlja ključno vprašanje, ki so ga skozi zgodbo tematizirali tudi protagonisti: kaj je normalno? Zanje in za splošno družbo kriminal ter eksplicitno nasilje uradno nista sprejemljiva in sta označena kot anomalija. Vendar pa film pod površjem razkriva veliko globljo, sistemsko perverznost. Pravi problem namreč ni zgolj v tem, da so liki bili nasilni sami po sebi, temveč v njihovem rigidnem varovanju hegemone družbene norme.

V tem se skriva osrednja tragika, ki jo film in z njim večina občinstva, ki je bila z mano ta majski petkov večer v Kosovelovi dvorani, spregleda. Protagonisti so do vsega, kar odstopa od vladajočega reda, pripravljeni nastopiti skrajno odklonsko in agresivno, prepričani, da s tem branijo ideologijo normalnosti. Pri tem pa niti liki sami niti naracija filma ne pokažejo refleksije ali zavedanja o uničujočem paradoksu: prav ta isti rigidni družbeni cikel, ta slepa agresija do vsega drugačnega in nenehno reproduciranje toksičnih vzorcev, je mehanizem, ki jih je vodil v zapor. Zapor v tem smislu ni le fizična kazen za njihova dejanja, ampak neizogibna končna postaja družbenega kroga, ki ga sami nasilno vzdržujejo, ne da bi se sploh zavedali, da so njegove prve žrtve prav oni sami.