Ko se zveza konča

Ko se je končala moja dolgoletna zveza, me je preplavila bolečina, nato pa je sledil občutek nenadne praznine. Šele kasneje sem razumela, da se ne soočam samo z razhodom, ampak z izgubo strukture, ki je dolgo organizirala moje življenje. To spoznanje me je pripeljalo do vprašanja, kako razhod po dolgotrajni zvezi vpliva na našo psiho, na čustva, misli in tudi telo. Dolgotrajni odnosi sčasoma postanejo del naše notranje orientacije. Ne gre zgolj za bližino druge osebe, gre za skupne rutine, dogovore, prihodnje načrte in nevidne vloge, ki jih prevzamemo. Ko se zveza konča, se te strukture porušijo. Psihologija takšno izkušnjo razume kot obliko izgube, kar pojasnjuje, zakaj se okrevanje pogosto odvija podobno kot žalovanje. V mojem primeru se je to kazalo skozi čustvena nihanja. Bili so dnevi olajšanja in dnevi, ko so prevladovali krivda, strah ali nemir. Mislim, da so bila takšna nihanja normalen odziv živčnega sistema na prekinitev dolgotrajne navezanosti, saj raziskave kažejo, da se ob razhodu aktivirajo isti možganski sistemi kot ob drugih oblikah izgube, kar pojasnjuje intenzivnost te izkušnje. Posebej zahtevno je bilo vprašanje identitete. Dolga leta sem se dojemala skozi odnos, kot partnerka, kot del midva. Po razhodu sem se morala znova soočiti z vprašanjem, kdo sem brez te vloge. Ta faza je bila neprijetna, hkrati pa nujna. V psihološkem smislu gre za proces ponovne individualizacije, ki zahteva čas in potrpežljivost. Opazila sem tudi, kako hitro se lahko pojavita samokritika in potreba po iskanju krivca in v enem trenutku sem pomislila, da zaradi intenzitete negativnih misli in tudi bolečine, ki se je pojavljala v intervalih, potrebujem nekoga, da se z njim pogovorim. Moje telo, na primer, je reagiralo s kronično utrujenostjo, napetostjo in motnjami spanja. Danes vem, da gre za pogost odziv na dolgotrajen stres, saj psiha in telo delujeta kot povezan sistem in posledično okrevanje zahteva pozornost do obeh. Sčasoma sem začela opažati tudi spremembe v odnosu do časa. Prihodnost, ki je bila prej jasna in deljena, je postala odprta in nejasna. To je sprva vzbujalo tesnobo, kasneje pa tudi občutek večje svobode. Psihološko gledano gre za prilagajanje na negotovost, kar je pogosto neprijetno, a hkrati omogoča ponovno oblikovanje ciljev in pričakovanj.

Okolica pogosto pričakuje hitro prilagoditev, po drugi strani pa dolgotrajne zveze ne pustijo za sabo le spominov, ampak tudi navezanost, ki se ne razgradi čez noč.

Počasnost procesa ni znak šibkosti, kaže predvsem na globino odnosa. V določenem trenutku sem se odločila za psihoterapijo in mislim, da to ni bilo zato, ker bi bila ‘zlomljena’, ampak ker sem želela razumeti, kaj se mi dogaja. Terapevtski prostor mi je omogočil, da sem razhod umestila v širši kontekst svojega življenja. To ni bil  izoliran dogodek, bil je del daljše osebne zgodbe, v kateri se ponavljajo določeni vzorci navezanosti, pričakovanj in prilagajanja. To razumevanje mi sicer ni prineslo takojšnje razbremenitve, ki sem si jo tako močno želela in jo tudi potrebovala, je pa vsaj postopoma zmanjšalo občutek kaosa. Z razdalje lahko rečem, da je razhod po dolgotrajni zvezi neke vrste prehod in ni samo konec. Ne ponuja hitrih rešitev ali jasnih odgovorov, odpira pa možnost za bolj zavesten odnos do sebe. Ta proces ni linearen in ni enak za vse, prav v tem pa sta njegova zahtevnost in vrednost.