KO SEM TE RABILA, TE NIKOLI NI BILO – Odlomek iz avtobiografije

Prva amputacija 

Vsak mlad kirurg rad operira, nekateri se kar pulijo za vsako operacijo. Nekega dne je medicinska sestra, inštrumentarka, iskala nekoga, ki bi mlajšemu specialistu asistiral pri nadkolenski amputaciji. Hitro sem se javil in se odpravil v operacijsko, kjer je kirurg dr. Borut Pirc, specialist že pet ali šest let, nogo očistil in pripravil polje za nadkolensko amputacijo. Noga je bila umita in ovita s sterilnimi kompresami ter pripravljena za poseg. Izpod sterilnih zelenih pregrinjal so gledali samo spodnji del stegna, koleno in del goleni. »Bi hotel ti narediti amputacijo?« me je vprašal mladi specialist. »Zelo rad,« sem nemudoma odgovoril, vedoč, da bo to moja prva amputacija. Ker sem nekaj amputacijam že asistiral, sem poseg kar dobro poznal. Poznal sem vrstni red in vedel, kaj moram narediti. Borut me je lepo vodil in amputacijo sem opravil. Ko sva prežagala stegnenico, je odrezana noga z značilnim topim, srhljivim zvokom padla na tla na pogrnjeno belo rjuho. Oskrbela sva žile in podvezala močan živec, nervus ischiadicus,1 ga infiltrirala s ksilokainom, s posameznimi šivi približala muskulaturo stegna, vstavila dren, zašila defekt s šivi ter kožo in krn kompresijsko povila.  

Takrat me je Borut strmo pogledal in izdavil: »Odrezala sva napačno nogo!« Zameglilo se mi je pred očmi, takoj sem pomislil na posledice te napake. Katastrofa za tistega, ki je to naredil! In tudi za bolnico! Videl sem se že pribitega na križ. »Ta je tisti, ki je to naredil!« sem si predstavljal šepet kolegov na hodniku za mojim hrbtom, čeprav nisem bil ničesar kriv. Takrat pa se je Borut glasno zasmejal: »Šalim se, odrezala sva pravo nogo!« Bila je res kruta šala, a hkrati tudi dobra šola.  

Zavedel sem se, da moram biti pri delu resnično nadvse pozoren. Kolikokrat se je že zgodilo, da so komu odstranili napačno ledvico ali odrezali napačno nogo. Vse mogoče stvari se lahko zgodijo – če si malomaren, pa še prej.  

Kirurga pri delu doleti marsikaj; opravlja bolj ali manj uspešne operacije, ki rešujejo ali podaljšujejo življenja, pa tudi vsemogoče tragedije. Med operacijo, takoj po njej ali kadar koli v pooperativnem poteku lahko bolnik tudi umre – zaradi neposredne ali posredne krivde operaterja. V očeh sorodnikov, znancev in vseh drugih, ki so to posredno izvedeli, pa je praviloma vedno kriv operater. Ampak kirurg ne sme obupati. Sposoben mora biti prenašati tudi vse hudo in delati naprej, čeprav to ni lahko! 

Bog ne daj, da bi bila v trebuhu kri 

Spomnim se dežurstva na aseptiki konec tedna, 16. in 17. decembra 1972. Nadzorni kirurg je bil prof. Žakelj, srednji kirurg dr. Tomo Darian in jaz mlajši. V soboto ob dveh popoldne so starši pripeljali sedem let starega otroka s sumom na vnetje slepiča. Sprejel sem ga po pred­hodnem pregledu ambulantnega kirurga dr. Mirka Strliča na Polikliniki, ki ga je napotil na kliniko. Poklical sem srednjega dežurnega kirurga, ki se ni mogel odločiti, ali je potrebna takojšnja operacija.  

Otroka smo sprejeli na otroški oddelek na podstrešju stare kirurgije. Dr. Darian, ki je na otroškem oddelku naredil popoldansko vizito, mi je rekel, da bova otroka še nekaj časa opazovala. Bil je že izkušen kirurg urolog, pred tem več let zaposlen kot splošni kirurg v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Tudi pri naslednjem pregledu otroka se ni mogel odločiti, ali je operacija res potrebna. V večernih urah sva na pomoč poklicala prof. Žaklja, ki se je za operacijo odločil, čeprav tudi on ni bil povsem prepričan, če gre res za vnetje slepiča. Prevladala je misel »In dubio pro!«, torej, da je varneje otroka operirati kot ne.  

Ob desetih zvečer je bil otrok v operacijski. Dr. Darian me je vprašal, ali bi želel operirati jaz. »Z veseljem, če le lahko,« sem odvrnil. Kirurškega dela smo se priučili večinoma z opazovanjem in z asistiranjem pri operacijah. Tokrat pa sem lahko operiral. Dr. Darian mi je asistiral in pazil, da je potekalo vse tako, kot je treba. Slepič ni kazal znakov vnetja, našla sva le mezenterijski limfadenitis.2 Operacija je bila povsem običajna ­apendektomija, ­potekala je brez zapletov. Dr. Darianu sem bil zelo hvaležen za to redko priložnost, zdelo se mi je, da je bilo dežurstvo izpolnjeno. Pred tem sem operiral le en ali dva slepiča. 

V nedeljo, bilo je zjutraj ob šestih naslednjega dne, pa nenadoma nujen poziv – reanimacija na otroškem oddelku. Tek po dolgem hodniku in po stopnicah navzgor. Reanimacijo sta že opravljali dežurna anesteziologinja, ki je imela sobo na otroškem oddelku, in dežurna sestra. Ob pogledu mi je vzelo sapo: saj to je vendar otrok, ki je bil prejšnji večer operiran! 

Reanimacija ni bila uspešna. Sobna sestra mi je vsa v solzah povedala, da je otrok, ko je prevzela jutranjo službo, mirno spal. Ob pol petih zjutraj je še klical nočno sestro, ker je moral lulati, celo sam je hotel zlesti ven iz postelje preko ograjice. Čez slabi dve uri pa že mrtev! Sledile so dolge, težke ure nedelje in ponedeljka, ki so mi ostale za vedno v spominu. Hudo mi je bilo in seveda sem se spraševal, ali sem bil kriv jaz … Kaj se je zgodilo? Vrnil sem se k opravljanju svojega dela, medtem pa razmišljal o otrokovi smrti.  

O tragičnem dogodku smo s telegramom obvestili starša, ki sta v bolnišnico prispela nekaj ur kasneje. Nista mogla verjeti, kaj se je zgodilo. Ihtenje, jok, jeza, očitki … »Kako je to sploh mogoče? Otrok je bil vendar popolnoma zdrav! Kaj ste naredili z njim? Zakaj? Kdo je kriv?« Vprašanja brez odgovorov. Noč na ponedeljek je bila zame zelo dolga; bil sem dežuren, ampak posebnega dela ni bilo, spati pa tudi nisem mogel.  

V ponedeljek zjutraj je sledilo poročilo na raportu. Na sebi sem čutil sočutne poglede starejših in izkušenih kirurgov. »Na obdukcijo morate in takoj mi pridite poročat, kaj je ugotovil obducent,« mi je strogo zabičal predstojnik klinike prof. Martin Benedik. Nato pot na Inštitut za sodno medicino k obdukciji. Tistih sto metrov med kliniko in patologijo je bilo zelo dolgih. Kaj sem naredil narobe? Je popustila ligatura? Je otrok izkrvavel v trebuh? Dečkovo truplo na secirni mizi je bilo belo, koža na trebuhu se mi je zdela modrikasta. Bog ne daj, da bi bila v trebuhu kri! Ampak trebuh je bil popolnoma čist, nikakršne krvavitve, mesto apendektomije je bilo videti popolnoma v redu. Obdukcija ni pojasnila vzroka smrti. Obducent je menil, da je šlo morda za Status thymicolymphaticus,3 še posebej, ker je bil otrok rdečelasec. Nenadna smrt, brez pojasnjenega vzroka! Pot nazaj na kliniko je bila, kljub hudi tragediji, mnogo krajša kot eno uro pred tem v drugi smeri. 

Prof. Benedik je bil videti zaskrbljen, a hkrati zadovoljen, da ni bilo kirurškega vzroka smrti. Prof. Žumer je poslušal moje poročilo in me tolažil, da je tudi sam poznal podoben primer. Prof. Žakelj mi je povedal o svoji izkušnji z otrokom, ki mu je rekel: »Umrl bom, če me boste punktirali!« Vseeno so izvedli potrebno punkcijo plevralnega izliva in otrok je ob tem res umrl. Nenadoma sem spoznal, kako blagodejno vplivajo name te sočutne besede spoštovanih učiteljev.  

Otrokova mati mi je kasneje večkrat pripovedovala, kako se je ves čas neskončno bala za fantka. Vsak kamenček so mu odstranili s poti, da se mu ne bi kaj zgodilo. Nikakor se ni mogla sprijazniti s tem nesrečnim koncem. Pogosto je prihajala k meni na pogovore, celo na dom; na vsak način je hotela izvedeti pravi razlog za sinovo smrt. Nisem ji vedel in mogel povedati nič drugega. Status thymicolymphaticus? Rdeči lasje? Nikoli ne bom vedel! Kaj misli ta mati o tem tragičnem dogodku danes, če je sploh še živa?