Dobro se spomnim trenutka, ko se je v meni prvič oglasila tujina. Ne kot odločitev, ampak kot telefonski klic. Kot plamen, ki ne pride s svečo, temveč s trenjem: najprej prasket, potem drobna iskra, potem mirna, trmasta svetloba, ki se noče več vrniti nazaj v temo. Bilo je v srednji šoli, med dnevi, ki so se zdeli preozki za vse, kar sem hotela postati. Takrat sem prvič začutila, da obstaja prostor, ki me kliče; ne ker bi bil boljši, ampak ker je neodkrit. Kot zaprta knjiga, ki jo že držiš v dlani in čutiš njen utrip, še preden obrneš prvo stran.
Želja je zrasla iz lakote in tudi iz branja. Že prej sem rada požirala zgodbe o ljudeh, ki so odšli: o tistih, ki so se v tujih mestih na novo izumili, izgubili, zaljubili, odrasli. V mojih knjigah so kovčki vedno stali pripravljeni, letališča so bila neke vrste obredi, tuji jeziki pa skrivna vrata. Ko sem zaprla platnice, je v meni ostal nemirni občutek, da se življenje nekje drugje dogaja nekoliko bolj na glas in da bi ga rada slišala od blizu.
Zato je moja želja rasla kot lakota, ne po hrani, ampak po svetu: po ljudeh, ki jih še nisem srečala, po pogovorih, ki mi bodo premaknili notranje pohištvo, po večerih, ko se nekaj zgodi in je jasno, da si pravkar dobil gradivo za zgodbo. Hotela sem biti požrešna, ja, ne za okuse, temveč za prizore. Za detajle. Za drobne resnice, ki jih vidiš samo, če si dovolj blizu, in jih potem zvečer ne moreš sprati iz misli, dokler jih ne spraviš na papir. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. A sčasoma sem razumela: knjig, ki se nas res dotaknejo, ne pišejo ljudje, ki ostajajo na varni razdalji. Pisatelj mora najprej sam postati kraj dogajanja.
Zdelo se mi je, da potrebujem zgodbo, ki se začne z odhodom. Ne lepih misli o odhodu, temveč odhod sam, konkreten rez, ko se življenje razdeli na prej in potem. Ko se je v drugem letniku študija pojavila možnost izmenjave, sem spakirala svoje dvajsetletno življenje v kovčka, kot da bi se dalo vse pomembno zložiti v dve pravokotni školjki na kolesih. Letal sem se takrat bala, in prav to mi je danes všeč: moj prehod je bil počasen, človeški, imel je postajo, peron, vonj po kovini in prepereli kavi. Prestop v Gradcu, vlak, okno, ki odseva tvoj obraz, ko pelješ mimo tujih polj.
Na peronu sta stala mama in oče in mi mahala, dokler nisem postala samo še pika v steklu. V tistem mahanju je bilo nekaj starinskega, skoraj slovesnega, kot prizor iz slike Ivane Kobilca: mehka svetloba, trdne roke, obraz, ki se trudi biti pogumen. Zdelo se mi je, da vsi trije vemo isto, čeprav tega ne izgovorimo: da šest mesecev ni samo časovna enota, temveč vaba. Da me ne bo odneslo samo nekam, ampak na pot, tisto, na kateri človek začne govoriti drugače, misliti drugače, se vračati drugače.
Preselila sem se v Belgijo.
Gent me je leta 2022 sprejel brez vprašanj, kot mesto, ki ti ne izroči pravilnika, ampak prostor. V prvih tednih sem se počutila, kot da sem prvič dobila dovoljenje, da eksperimentiram sama s sabo. Da se oblečem, kot si doma ne bi upala. Da se izgubim brez slabe vesti. Da vstopim v bar, naročim v jeziku, ki ga še ne obvladam, in se ne opravičujem za svoj naglas. Svoboda se mi ni kazala v velikih gestah, ampak v drobnih možnostih, ki so se odpirale na vsakem vogalu: tukaj lahko postaneš drugačna in nihče te ne bo potegnil nazaj v tvojo staro vlogo.
Hkrati pa nisem natančno vedela, po kaj sem prišla. V Belgijo nisem stopila z izdelano zgodbo, bolj z občutkom, da se mora nekje odpreti nekaj novega. Nisem vedela, ali me tu čaka prijateljstvo, ljubezen ali pa čisto tretja stvar: študij, ki ti naenkrat preuredi misli, in mesto, ki te vzgaja z detajli. Predavalnice, kjer se ti stavki prvič postavijo pokonci. Knjige, ki jih nosiš kot talismane. Ulice, ki se rišejo z arhitekturo, kot da ti šepetajo, naj gledaš počasneje. In ker si nisem hotela izmišljati gotovosti, sem se na koncu zadovoljila z najbolj belgijskim odgovorom: z Magrittom. Nadrealističnim, rahlo nagajivim opomnikom, da ti ni treba vedeti, kaj iščeš, da bi našla nekaj resničnega.
Moj najljubši izlet iz Genta je bil vedno isti: vlak na belgijsko obalo. Še danes ga imam rada, ta ravna vožnja skozi polja in sivino, ki se počasi odpre v veter. Belgijci svojo obalo zaradi tega pogosto prezirajo, ker ni bleščeča kot razglednica iz Španije. Jaz jo ljubim prav zato. Ne trudi se biti lepa. Zmeraj je malo trmasta, malo utrujena; kot nekdo, ki se ne bo olepšal samo zato, da bi ga imel rad.
Tam je pesek drugačen: brez kamnov, brez tistega znanega pika pod stopali, brez borovcev, brez olivnega vonja, ki me spominja na otroška poletja. Morje ne diši po Istri, niti nima prijazne barve, ki jo človek pričakuje od počitnic. In ravno tam me je prvič zares zadelo domotožje. Bilo je v prvem tromesečju izmenjave. Sprva sem se občutka sramovala, potem pa sem ga skoraj ljubkovala, kot bi se mi telo spomnilo, od kod prihajam, še preden sem to znala povedati.
Na tej severni obali ni bilo mojih skal in rakcev, ki sva jih s sestro lovili, zato da bi zbirali dokaze poletja. Včasih sem si jih risala v zvezek, ne ker bi se bala, da jih bom pozabila, ampak ker sem jih hotela imeti pri roki. Drugič sem o njih govorila na glas, kot da bi s tem sama sebi dokazovala, da imam iz česa rasti. In vseeno: prav v tej odsotnosti, v tej drugačni krajini, sem prvič začutila, da me novo lahko očara ravno zato, ker mi ničesar ne dolguje.
Življenje na izmenjavi je imelo posebno vrsto bližine, ker smo bili v Gentu vsi začasni in vsi od drugod. Študentje iz različnih držav, z različnimi naglasi, valutami spominov, navadami pri zajtrku. Nihče ni bil zares domačin, zato si nihče ni lastil prostora; vsi smo ga delili, kot smo si delili kuhinjo v študentskem domu, malo nerodno, malo glasno, a z nenavadno samoumevnostjo. Tujost je bila skupni imenovalec, nežna pogodba med neznanci: dokler smo tu, smo skupaj. Zaradi tega je bilo laže dihati. Belgija je bila zame sprva država vmesnosti, kjer ni bilo treba dokazovati pripadnosti, ker nihče ni imel zadnje besede o tem, kdo kam spada.
Potem pa se je zgodila ljubezen in z njo tiha sprememba zemljevida. Po koncu izmenjave sem vedno pogosteje kupovala karto proti Belgiji, kot da se vračam k nečemu, kar je ostalo odprto. A ko sem se vračala, tistih tujcev ni bilo več. Erasmus skupnost se je razšla in potihnila kot poletna nevihta: hitro, intenzivno, potem pa samo še sledi na asfaltu. Naenkrat nisem bila več tujka med tujci, temveč tujka med domačini. Med ljudmi, ki imajo v mestu korenine, družinske navade, šale, ki jih razumejo samo oni, in način, kako naročiš kavo, ne da bi se sploh zavedal, da naročaš.
In prav tu se je tujost zgostila: v tem, da sem vstopila v svet, kjer se pravila ne razlagajo, ker so pač taka. A hkrati je ljubezen naredila nekaj protislovnega. Po eni strani me je še bolj izpostavila, moj jezik, moj naglas, moje prehitre besede; po drugi strani pa mi je prvič ponudila občutek, da je mogoče biti tuj in vendar domač. Kot da te nekdo povabi v skupino, čeprav vstopaš iz drugega sveta. Ljubezen te ne naredi domačina, ti pa lahko za trenutek da ključ: ne ključa mesta, ampak ključ človeka. In včasih je to dovolj, da začneš verjeti, da pripadaš.
V Antwerpnu sem spoznala fanta, ki me je prosil, naj mu berem v slovenščini. Ne zato ker bi razumel, ampak ker je hotel poslušati moj jezik, kot se posluša glasba: brez prevoda, samo z ušesom. Rekel je, da ljubi moj glas in da ljubi to »mojo besedo«, kot je temu rekel, kakor da je slovenščina nekaj, kar nosim v žepu in mu jo lahko za trenutek posodim. Obljubil mi je, da mi je ne bi nikoli vzel. Besede, izrečene nežno, skoraj zaščitniško, a vseeno nekoliko smešne: kakor da je jezik sploh mogoče vzeti; kot da se materinščina menja kakor obleka.
Njegovo stanovanje v centru je imelo tisti luksuzni mir, mir ljudi, ki se jim nič ne mudi, ker je življenje že poravnano. Na terasi je bil zrak drugačen, bolj mehek, kakor da ima čas več prostora. Plesala sva, jaz pa sem mu razlagala o slovenski pesmi: o tem, kako zna ena melodija držati skupaj celo pokrajino, kot nit, ki poveže raztresene stvari v en sam vozel. Glasba je lezla skozi odprta okna, se vlačila po fasadi, prilezla do sosedov; trkali so na vrata, naj zmanjšava glasnost, nama pa se je mudilo odplesati še en ples, še zadnji, kakor da je trenutek mogoče zadržati z gibanjem. Takrat sem verjela, da je to dom: glasba, ki je dovolj glasna, da jo nehote slišijo tudi drugi.
Na steni je visela pesem, prilepljena s selotejpom, moja, v slovenščini. Napisana na odtrgan kos rumenega papirja iz zvezka, s scefranimi robovi, kakor list, ki je preživel nekaj selitev. Delovala je skoraj nepomembno, kot naključje, pa vendar je držala prostor skupaj: majhen dokaz, da lahko nekaj tako krhkega, kot je stavek, postane sidro. Da lahko jezik ostane v sobi, tudi ko človek odide, in da se včasih prav po takih drobcih meri bližina.
A ravno v takih trenutkih se je vame plazila tujost, ne kot žalost, bolj kot napetost, kot droben krč v grlu. Ne ker bi me kdo odprto izključil, temveč ker sem se naenkrat ovedla svojega glasu: kako mi besede včasih pobegnejo prehitro, kako se samoglasniki raztegnejo drugače, kako naglas izda, od kod prihajam, še preden povem svoje ime.
Bila je neka ura sociologije. Govorila sem z zanosom, ker me je tema res zanimala, potem pa me je profesor po predavanju ustavil in rekel skoraj suho: naj vadim izgovorjavo, ker to pa ni za nikamor. Te besede niso bile krik; bile so hladna diagnoza. Kot da mi je nekdo pokazal ogledalo, v katerem nisem videla obraza, ampak napako.
Od takrat naprej sem začela vaditi. Najprej naglas, potem tempo, potem ton. Začela sem malo več študirati, govoriti malo bolj pravilno, si želeti, da bi zvenela, kot da sem od tu. Kot da bi bila boljša verzija sebe, da bom upravičila prostor, ki mi je dan. Zdelo se mi je, da drugi obvladajo nevidne kode: kdaj utihniti, kdaj se nasmehniti, kako naročiti vino, kako držati kozarec, kako vrteti vilico, kot da je tudi to vrsta jezika. Jaz pa sem imela občutek, da me ljudje slišijo, še preden me razumejo, in da se moj »od drugod« prilepi na vsako poved.
Danes vem, da veliko tega ni bilo res. Takrat tega nisem vedela. In človek, ki ne ve, začne vaditi, ne ker bi se hotel spremeniti, ampak ker končno ne bi rad bil opazen.
Vadila sem. Naučila sem se manir, naučila sem se, kako se reče hvala v flamščini in kako se ne opravičuješ preveč. Naučila sem se nositi samozavest kot plašč, ki ti je sprva malo prevelik, pa ga vseeno oblečeš, ker v njem zgledaš bolj tukaj. In potem se je zgodilo nekaj smešnega: ko sem končno znala vse tako, kot se dela, me je začela boleti moja izgubljena okornost. Pogrešala sem svoje nerodne začetke, svojo prehitro govorico, tisto slovensko dejstvo, da se solata je iz ene sklede, da se pri mizi govori čez drugega, da se smeh ne odmeri, ampak prekipi. Pogrešala sem glasnost, ki ni nevljudnost, ampak življenje.
Smešno je, da dobra tri leta po tistem vlaku v Gradcu to pišem iz Bruslja. Po Gentu se zgodba ni zaprla, samo preselila se je naprej. Pol leta sem živela na Danskem, v severni zadržanosti, kjer tišina ni praznina, ampak način, kako ljudje pazijo nase. Potem sem dva meseca hodila po Londonu kot po prevelikem plašču: iskala sem se med podzemno železnico, tujo naglico in občutkom, da sem v mestu, ki te ne opazi, dokler se mu sam ne vsiliš. Vsakič sem mislila, da bo naslednji kraj tisti pravi, in vsakič sem odnesla samo še eno plast.
Zdaj živim že pol leta v Bruslju in izmenjavo počasi zapiram, kot se zapira knjiga, ki ti je postala preblizu, da bi jo lahko odložila brez tresljaja v prstih. V resnici se ni končala z datumom na papirju, ampak se še vedno preliva v moje dneve. Še vedno pogosto sedim na vlaku proti belgijski obali, v tisti enakomerni vožnji, ki človeka uspava ravno toliko, da začne slišati samega sebe. Okno mi vrača obraz, pokrajina pa teče mimo kot dolg stavek brez ločil.
V torbi imam rumene liste papirja, včasih kar odtrgane iz zvezka, in nanje pišem pesmi. Pisanje na vlaku je zame postalo nekakšen ritual: kot da se misli laže sestavijo, če se hkrati premikaš. Ko pridem do morja, jih preberem na glas, v slovenščini, tiho, sama sebi. Ne zato, da bi me kdo razumel, ampak da slišim, kako moja materinščina še vedno drži ritem v meni. Belgija me je naučila jezikov, tonov, manir; slovenščina pa me vedno znova postavi nazaj v telo, kot da me s preprostim zlogom prime za roko.
In prav v tem vmesnem življenju sem ugotovila nekaj, česar prej nisem vedela: da sem se v Belgijo zaljubila brez fanfar. Ne v razglednice, ne v idejo o njej, ampak v njen ritem. V njeno vmesnost, v jezike, ki se mešajo na istem pločniku, v občutek, da ti ni treba izbrati ene same oblike sebe. Kot da sem šele zdaj dojela, da sem Belgijo ves čas nosila s sabo in da ne ostajam, ker ne bi mogla drugam, ampak ker sem si tu prvič dovolila biti večplastna.
Za božič grem domov, si rečem. Tokrat z letalom, ki se ga ne bojim več. Kot da sem odrasla do te mere, da se lahko premikam hitreje. Ne tečem več bosa po severni obali Belgije; lase imam zdaj tesno spete v kito, da jih veter ne mrši. Francoščina mi skoraj ne dela več težav, v trgovini se zahvalim flamsko, kot da pripadam. In vendar me včasih, sredi vse te naučene pravilnosti, nepričakovano prime: želja, da bi se lahko še enkrat pojavila nekje nova, okorna, drzna in da bi me nekdo imel rad tudi takšno.
Mogoče je to tujost: ne da si daleč, ampak da se moraš vsak dan znova odločati, kateri del sebe boš pokazala, da boš razumljena. In mogoče je dom ravno obratno: kraj, kjer ti ni treba prevajati same sebe.
Ko pristanem v Ljubljani, me najprej zadene zrak. Težko to opišem drugače: kot da zrak tukaj govori v moji hitrosti. Na letališču sem še vedno vljudno tiha, še vedno avtomatsko stojim v vrsti z razdaljo, še vedno se prevečkrat zahvalim. Potem pa me nekdo na hodniku rahlo porine z ramo, se na pol opraviči, in jaz se ne užalim. Pravzaprav me skoraj ogreje. Takšna je Ljubljana: malo nerodna, malo neposredna, in prav zato resnična.
V avtu se pogovarjamo čez besede, čez stavke, čez smeh. Mama mi ponudi nekaj za jesti že po petih minutah, kot da je lakota najresnejša metafizika. V kuhinji stoji ista skleda solate in kruh spet lomim z rokami. Pri mizi smo glasni. Nihče ne meri tonov, nihče ne meri pravilnosti. V tem je nekaj osvobajajočega, skoraj nedostojnega, kot da se vrnem v telo, ki mi ga ni bilo treba ves čas držati pokonci.
In vseeno: povratni šok se prikrade tiho. Ne kot drama, bolj kot droben kamen v čevlju. Naenkrat se zalotim, da primerjam. Da poslušam, kako hitro se tu stvari ustavijo, kako zgodaj se mesto zapre, kako se lahko pogovor včasih vrti v krogu, kot da bi se bal iti naprej. Tujina ti vgradi drugo uro v srce, in ko se vrneš, ugotoviš, da tvoj notranji čas ne sovpada več povsem z domačim.
Takrat razumem: tujina me ni samo odnesla, ampak me je preuredila. Nisem se naučila le jezikov in manir; naučila sem se izbirati, kdo sem, in to izbiranje je postalo navada. Dom je zato zame postal nekaj premičnega, nekaj, kar lahko sestaviš iz ljudi, iz glasbe, iz enega stavka v slovenščini, ki ga nekdo posluša, čeprav ga ne razume. Dom je lahko sobica v Bruslju, terasa v Antwerpnu, severna plaža brez borovcev. Dom je lahko trenutek, ko te nekdo pokliče po imenu in ga izgovori prav.
Domovina pa je druga vrsta besede. Ne seli se tako zlahka. Je jezik, ki ga govoriš, ko ne paziš nase. Je smeh pri mizi, ki se ne opravičuje. Je tisti občutek, da ti ni treba prevajati same sebe. In morda je najčudnejše prav to: da sem odšla, ker sem hotela več sveta, in sem se vrnila z več plastmi doma.
A sredi vseh teh mest in vseh teh novih različic sebe me vedno znova najde ista resnica: da se od domovine v resnici nikoli nisem zares poslovila. Samo začela sem jo nositi drugače, manj kot kraj na zemljevidu in bolj kot utrip, ki mi sledi, kamorkoli grem. Včasih imam občutek, da sem štorklja: vsako leto znova odletim, iščem domove po tujih strehah, si posojam dimnike in nebo, se za trenutke naseljujem v novih jezikih. Potem pa, ko se zrak preveč ohladi, ko postane tišina preostra in večeri predolgi, me nekaj v meni obrne nazaj. Ne kot poraz, temveč kot instinkt. Kot selitev, ki jo telo pozna bolje kot razum. In takrat razumem, da je domovina zame še vedno tista najtoplejša smer na kompasu, kamor se vračam, ko svet postane premrzel. Mojega kompasa ne vidim, a deluje.
Belgija je bila zame sprva država vmesnosti: prostor med jeziki, med severom in jugom, med »še nisem« in »že sem«. Danes vem, da sem tudi sama postala nekaj takega, vmesna. In prav zato me, ko pomislim na februar, ko se selim v Pariz in zapuščam Bruselj, preplavi znani občutek: kot da nekdo spet odpre vrata in za njimi zadiši tujina. Spet bo treba izumiti vsakdan, spet bom stopila v novo mesto s kovčkom in svojim naglasom. Vsa tujost je zopet pred vrati, in jaz jo skoraj proti svoji volji prepoznam kot nekaj domačega.
V projektu Dom online na AirBeletrini s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu predstavljamo mlade rojakinje in rojake, ki živijo in ustvarjajo onstran državnih meja Slovenije. Pri stikih s sogovorniki na več koncih sveta sodelujemo z društvom VTIS. Graditi želimo virtualne mostove med njimi, jih spodbuditi k izmenjavi mnenj, izkušenj, pričakovanj … Spoznavamo njihove raznolike individualne poti, ki so bodisi njih bodisi že prednike peljale iz Slovenije. Zanima nas, kaj jim v vsakdanjem življenju predstavlja največje izzive in težave, kako jim tam uspeva ustvarjanje doma, družine in grajenje kariere, kako nagovarjajo javnost tako v matični domovini kakor v državi, ki je postala njihov novi dom, ali se počutijo del enotnega kulturnega prostora, kaj tam usmerja njihovo ustvarjanje, kaj so njihovi upi, strahovi, želje … in kaj pravzaprav razumejo pod pojmom domovina.
