Kosmačeva učna pot - Ta pomladni dan je zmeraj lep, svetel in zveneč

Tokrat pa v središču ni bil ta roman, marveč Balada o trobenti in oblaku, prva celovita izdaja, pri kateri sem spet imel čast sodelovati s pisateljevo hčerko Nančo Kosmač Kogej. Pred petimi leti sva skupaj uredila hitro razprodano in ponatisnjeno zbirko dotlej povečini neznanih novel njenega očeta Lovim pomladni veter (Beletrina, 2020). Letošnjo pomlad pa 80. obletnico zmage nad nacifašizmom in konca druge svetovne vojne praznujemo s slovito Balado, nazadnje ponatisnjeno zdaj že kar daljnega leta 1978. No, zdaj pa v rokah držimo obogateni ponatis: roman, ki ga je v letih 1956/57 v osmih delih objavil v reviji Naša sodobnost, je pisatelj namreč za prvi knjižni natis leta 1964 skrajšal. Izločil je več strani, na katerih njegov drugi jaz, pisatelj Peter Majcen, niza spomine, premišljuje o ustvarjanju in junaku Temnikarju, starem tolminskem kmetu, ki prvič v življenju zbere pogum in žrtvuje tako sebe kakor svojo družino, da bi ranjene partizane obvaroval pred belogardisti. V času nastanka Balade so bile esejistične primesi nezaželene, pomembnejša je bila junaška zgodba, danes pa so tudi tovrstni odlomki privlačni, zanimivi, tehtni. 

Kosmač je Balado pred sedemdesetimi leti pisal v samostanu Pleterje, kamor ga je v ustvarjalni mir povabil legendarni prior Josip Edgar Leopold Lavov, znan po sodelovanju s partizani. In prav tam sem se nedavno ustavil v družbi gospe Nanče na poti proti Valvasorjevi knjižnici Krško, kjer sva prvič predstavila celovito Balado:    

Kakor ste opazili, se videoposnetek izpred kartuzije prelije pred Knjižnico Cirila Kosmača Tolmin. Tam smo že dva večera zatem, 9. maja, z Balado praznovali dan zmage … in Andrea Pandolfo je zaigral na trobento – da, prav na krilni rog, ki se oglaša tudi v Baladi. In prav kakor v knjigi je na lep pomladni dan tudi po Tolminu zaplavala »zelo znana, žalostna, otožna narodna pesem«. 

Že kmalu smo se z Balado vrnili na Tolminsko. Na 23. pohod po Kosmačevi učni poti. Bi moral biti že 25. zapovrstjo, a ga je v letih 2020 in 2021 onemogočila koronska pandemija. Zdaj pa spet žubori kakor njegova zvesta družica Idrijca. Evo, tako je videti jutranji zbor pred šolo v Dolenji Trebuši, kjer nas je uvodoma nagovorila Špela Mrak, domačinka s Slapa ob Idrijci, vodja programov v Kinogledališču Tolmin in zmeraj ena gonilnih sil pohoda: 

Pozdravila sta nas še ravnateljica OŠ Dušana Muniha Most na Soči Mojca Florjančič in Matej Kavčič, na Občini Tolmin zadolžen za kulturo, medtem ko je Igor Vezovnik zgoščeno opisal divje dogajanje v Dolenji Trebuši med drugo svetovno vojno. Kako so se otroci tam igrali nekoč, je pokazal današnji podmladek … in oglasil se je še sloviti Kosmačev »otrok božji«, kajpada Tantadruj s svojimi zvonci, za katerimi smo krenili na pohod.   

Letos nas je na pohod mahnilo kakih 150. Bi nas bilo še več, a je marsikoga odbila napoved kislega vremena. Pa je bilo kapljic res komaj za vzorec, dežnike smo odprli in takoj spet zaprli, sicer pa je bilo vreme kot nalašč za hojo, ne prevroče in ne preveč sončno.  

Pot, dolga dobrih 16 kilometrov, ni kdove kako zahtevna. Vzpon je takoj na začetku, dvignemo se na Prvejk in spet spustimo, potem pa sledi samo še hoja po ravnem, po levem, prometno neobremenjenem bregu Idrijce, od Mosta pa gor pa še ob Soči do Tolmina.   

Da je pohod še lepši in prijetnejši, poskrbijo tako naravne lepote kakor izjemni domačinke in domačini, nadvse prikupni in gostoljubni. Prav vsako leto jim zaploska tudi pisateljeva hči z družino. Tretja sobota v maju je njihov pomladni dan, namenjen obisku doline Idrijce, pravi Nanča Kosmač Kogej. »Srečam ljudi, ki so mi ljubi in sem jih spoznala ob nastajanju projekta te poti. Med nami so nastale prijateljske vezi,« pravi. »Veselim se pogleda z vrha Prvejka, od koder se vidi vsa dolina do Mosta na Soči, hoje ob šumenju reke, pogovorov z drugimi pohodniki, obujanja spominov na počitnice v otroštvu pri stricu v Bukovci, ko smo neko poletje z očetom prehodili prav to pot ob levem bregu Idrijce. In mislim, da bi bil oče najbolj vesel te poti, saj je v njegovi dolini, in tega, kako ohranjajo spomin nanj, kako žive ostajajo njegove besede. Vesel zaradi mladih, ki so s potjo povezani, in njihovih učiteljev. Tudi zanj je bil učitelj iz osnovne šole zelo pomemben.« 

Tem krajem je najmogočnejši spomenik postavil Ciril Kosmač, jih vpisal na literarni zemljevid. Pravil je, da velik politik hoče veliko zemlje, pisatelju pa je dovolj sedem kilometrov doline: »Tam sem živel do svojega dvajsetega leta, popolnoma poznam vseh 116 hiš in 350 ljudi. Vem, kdo se je s kom kdaj prepiral, kdo je bil v koga zaljubljen, kdo koga ne mara, kakšne kljuke imajo na vratih, koliko imajo krav, koliko kokoši, kdo je počel to in kdo ono … In ker vemo, da je vsak človek upesnitve vreden junak, mi je 350 ljudi za vse življenje popolnoma dovolj.« 

Pisatelj, ki se zdaj po svoji dolini razgleduje s pokopališča v Ročah nad rojstnim Slapom, je odraščal v revni, a narodno zavedni in kulturno bogati družini. Med hojo kramljamo in preletimo najpomembnejše postaje njegovega življenja. Marsikoga osupne, kako veliko in preveč je izkusil v prvi polovici življenja, do svojega šestintridesetega leta: revščino, sunke prve svetovne vojne v zaledju soške fronte, prezgodnjo materino smrt, prizore fašističnega nasilja, po akciji v Dolenji Trebuši so ga kot sodelavca TIGR-a aretirali, ob izteku najstniških let je okusil fašistične ječe, se na prvem tržaškem procesu kot mladoleten ognil smrtni kazni, se izpod strogega policijskega nadzora v domači vasi izmuznil z nočnim begom čez italijansko-jugoslovansko mejo, sledilo je begunčevo životarjenje v Ljubljani, Celju in drugod, po uspehu prvih novel je mladega francoskega štipendista druga svetovna vojna doletela v Parizu, pred nacisti je na kolesu bežal po Franciji, dve leti živel v Marseillu, izjemno nadarjen za tuje jezike v Londonu delal na radijskih postajah, prek Severne Afrike prišel v Italijo, se pridružil partizanom, se vrnil v domovino, po osvoboditvi kljub pokončni drži – najbrž pa prav zaradi nje – izkusil pritlehno šikaniranje, bil zato glavni urednik Slovenskega poročevalca le dobrega pol leta ... Huh, drnec, ki ga težko preneseta že pisec in bralec, mar ne? 

Kosmač je bil še urednik tednika Tovariš, dramaturg pri Triglav filmu, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik Zveze književnikov Jugoslavije ... Izbrušen pisatelj in izvrsten prevajalec je živel v Portorožu, najraje pa se je vračal v svojo dolino.  

Pobudo za ureditev njegove učne poti je konec minulega tisočletja dal pokojni prof. Silvo Fatur. In res, potem ko so učitelji in učenci prihajali v njihovo dolino, tavali in iskali, kod je svojčas hodil Kosmač, so na OŠ Dušana Muniha Most na Soči poprijeli za delo. Pod vodstvom učiteljice Nevenke Janež so oblikovali sedem projektnih skupin, si iz najrazličnejših kotov ogledali Kosmača in njegovo delo. Pomagala jim je domačinka Marija Sivec z Zavoda RS za šolstvo v Ljubljani, s pomočjo uspeha na razpisu in donacij so z desetimi tablami označili pot med pisateljevo Bukovco in Mostom, natisnili delovni zvezek, vodnik, razglednice ...  

Projekt je fenomen, saj je povezal dolino, z veseljem pa so ga ustvarili otroci, ki še zmeraj radi sodelujejo, poudarja Nevenka Janež, kakor njena prijateljica Nanča prav tako stalna udeleženka pohoda. Vodila ga je kar štirinajstkrat, po njeni upokojitvi ga je prevzela učiteljica Jasmina Luketa, za njo pa Tina Stare.  

In tako smo tudi letos čez potok Skopičnik prikorakali do Kosmačeve domačije v Bukovci, katere vrata na stežaj odpre njen skrbnik, Tolminski muzej, medtem ko kulturni program pripravijo otroci z mentorji. Letos je zazvenela trobenta in uprizorili so odlomek iz celovite Balade o trobenti in oblaku, vodilne niti na tokratnem pohoda.

V hiši, kjer je odraščal pisatelj, sem k pogovoru povabil dva, ki ne štejeta več, kolikokrat sta prestopila njen prag. Pisateljev nečak Bogdan Kosmač in kustosinja etnologinja Karla Kofol iz Tolminskega muzeja:   

Kmalu zatem je bilo zelo živahno v središču Slapa ob Idrijci. Tamkajšnje kopališče so s prijetnimi melodijami tudi letos preplavili člani Jazz Punt Big Banda:

Še in še bi jih poslušali ob kozarčkih, ki so jih radodarno polnili domačinke in domačini. A je bilo treba naprej! Izkušeni smo novincem priporočili: šibajte, kajti na naslednji postaji sledi tradicionalno obilna pojedina. Vsako leto se še posebej izkažejo v Luži, zaselku v KS Idrija pri Bači. Tja je fajn priti lačen, prepričajte se:  

Potem ko se fino okrepčamo pri Lužarjih, še prehitro pod noge pride Most na Soči, kjer nas v šolski jedilnici čaka še jota. V sosednjem prostoru pa zelo bogato zgodovino kraja predstavi arheolog Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja.  

Tu je še marsikaj. Tudi hiša, v kateri se je rodil pisatelj Ivan Pregelj (1983–1960). Pa njena soseda, mogočna stavba, s terase katere nas je še lani pozdravil dirigent Marko Munih (1936–2024). Spodaj pa gostilna Vuga, v kateri se je rodil Saša Vuga (1930–2016), pisatelj, dramaturg, scenarist, urednik in akademik, zdaj pokopan pri sv. Mavru nad Mostom. Ker je odraščal med Italijani, sprva ni obvladal slovenščine. Pred leti mi je živo pripovedoval, kakor ga je z materinščino in njenimi lepotami v premorih med snemanjem našega prvega filmskega celovečerca Na svoji zemlji seznanjal scenarist – da, prav Ciril Kosmač! Filmska ekipa je bila nastanjena pri Vugovih, in tako je mladi Kosmač v uk vzel otroka Sašo. Učne ure sta imela na vrtu, pod drevesom, ki ga je po vrnitvi s Koroške zasadil Vugov oče Milutin, Maistrov borec –kot »korporal Vuga« nastopa v Prežihovem romanu Požganica.  

Tudi o tem in še marsičem smo letos med postankom besedovali na prekrasni domačiji tik nad sotočjem Soče in Idrijce, kjer sta našo skupinico pohodnikov pod še zmeraj mogočno, sto in nekaj let staro »koroško lipo« gostila pisateljeva otroka, hči Barbara – zadnja leta marljiva avtorica slikanic – in sin Stjenka. 

Pred leti zadnje etape pohoda, od Mosta do sotočja Tolminke in Soče pri Tolminu, nismo smeli prepešačiti, saj so pot zaprla gradbena dela na cesti pod Ključem. Takrat smo pluli: po toku Soče navzgor nas je popeljala turistična ladja, kar je bilo dobrodošlo zlasti za starejše in otroke.  

Ha, saj bi si tudi letos kdo raje oddahnil na palubi. A pisatelj v noveli Pot v Tolmin nikjer ne omenja ladje – in tako smo tudi mi pripešačili v Knjižnico Cirila Kosmača sredi Tolmina. Tam so med tistimi, ki so na postajah pohoda pravilno rešili kosmačevske rebuse, izžrebali tri nagrajence, jih obdarovali z izvodi celovite Balade, nakar je s pomočjo mladih glasov zazvenelo še nekaj njenih odlomkov.   

Kako je uspel letošnji pohod? Iščem besede … pa se mi zdi, da je najzgovornejša zadnja fotografija, ki sem jo posnel tega dne. Učiteljica Nevenka Janež in pisateljeva hči Nanča Kosmač Kogej, prijateljici, ki ne zamudita nobenega pomladnega dne, lepega, svetlega in zvenečega, kakor iz čistega srebra ulitega.