Kostarika

Preden sem prispela, sem prijateljico, ki je Kostaričanka, vprašala, ali imajo »collectivos«, to so lokalni skupni prevozi, ki naredijo prevoze po Mehiki »dirt cheap«. Ampak ona mi je predlagala Interbus, shuttle, ki me je pripeljal direktno na naslov, imel redne postanke in pa wifi ves čas vožnje, tako da lahko turisti med prevozom raziskujejo nove avanture in destinacije in jih celo bookirajo. Moj research za Kostariko je bil sledeč: vprašala sem Slovenko in Kostaričanko, kje je lepo, kje so nizki valovi, da lahko dejansko plavam, kje je ceneje in kje je manj Američanov. Obe sta mi svetovali Karibsko obalo. Potem sem naredila še en samcat »google search«: »what’s a Costa Rican equivalent of Mazunte in Mexico«, in Puerto Viejo je bil zadetek iz reddita, in tako je bila odločitev sprejeta. Rezervirala sem si let na Spiritu (ameriški EasyJet), »zabukirala« hostel za prvo noč, ki je imel vključen zajtrk in pa ta dragi Interbus shuttle. Vse ostalo, sem si zaupala, bom pogruntala, ko pridem tja. 

Potem ko me je »fensi« Interbus odložil pri mojem hostlu, sem po temi šla na sprehod do bankomata. Mestece se je v temi zdelo dosti zanikrno in nikakor nisem bila prepričana, da sem na pravem mestu in da je bila odločitev pravilna, ampak iz izkušenj vem, da je vse stvar perspektive, da moram najti le izhodiščno točko lepote.

Prvo noč me je malo zagrabila panika, ker je Carlos, upravitelj hostla, rekel, da želi gotovino. 

Zdelo se mi je, da jo hočejo vsi, jaz pa sem računala, da bom prenočitve in pa hrano v restavracijah plačevala s kartico. Kostaričani dodajo 13 odstotkov, če plačaš s kartico!!! Vseeno mi je končno uspelo dvigniti denar in sem se pomirila, da mi bo že nekako uspelo. Postelja je bila grozna, ventilator je vso noč drdral, Carlos mi je rekel, naj se skoncentriram, ker ne bo ponavljal, ko mi je zdrdral pravila hostla, medtem ko je nabijal glasbo iz osemdesetih, kar mi je šlo blazno na jetra. Bil je bad boy, ki je med svojo dominanco izžareval tudi občutek izgubljenega fanta in nekje med nevarnostjo in zgubljenostjo flirtal s svojo bodočo mamico, to pa definitivno nisem bila jaz. Zjutraj ga hvala bogu ni bilo več, saj ga je nadomestil simpatični Janus iz Grčije, lastnik tega hostla, ki mi je najprej pripravil »tipico« (zajtrk – eno jajce, riž s fižolom, popečen kruhek in pa banana – kakšna kombinacija!!), mi dodobra opisal vse najboljše plaže in porinil v roke staro, predelano kolo, brez ročic, tako da sem med vročino držala razbeljeno železo v rokah in se podala na osemkilometrsko vožnjo, na lov za najlepšo karibsko plažo; baje Kostarika vedno zmaga. To sem jaz: najprej hočem videti »zoom out«, kje sploh sem, kontekst, ampak v resnici je to motivirano, da hočem biti na najboljšem možnem, zato naredim temeljit »research«. Tudi na dopustu sem tekmovalna, hočem imeti najboljši možni dopust. Ameriška optimizacija mi je zlezla pod kožo. Ta, prvi kolesarski podvig je bil temeljit, sledila sem svojemu smrčku in dobesedno prevohala vsak zaliv, hotel in restavracijo na poti, ki mi je zadišal.   

V Punti Uvi sem našla, kar sem iskala: perfektno plažo za plavanje, za jogo, za poležavanje, za sprehod, branje knjige in za dogodivščine. Podala sem se v gosto džunglo na malem hribčku, ki je ločeval dva zaliva, na njem so bili naključno posejani grobovi, pod rtom so se skrivale pa jame. Ne samo da sem jaz nekaj našla, tudi nekaj je našlo mene: sonce. Po potepanju in stikanju po puertoveijovski obali sem na polno opečena ob sončnem zahodu biciklirala nazaj. Iznenada sem zaslišala grozne glasove, ki so zveneli kot pobesnelo kruljenje divjih prašičev. Tega nisem pričakovala. Pogledala sem naokoli, vse, kar je bilo okrog mene, je bila cesta, dovolj široka za dva pasova, džungla na desni, vmes pa telefonski drogovi, dodobra oblečeni v gosto odejo pajčevine, in džungla na levi.

Nenadoma sem zaznala gibanje: opice! 

Oh, to so bile torej te opice, ki jim pravijo »howler monkeys«, baje najglasnejše živali na svetu. Bile so kar velike in luštne. Sladkale so se z zelenimi listi dreves ob cesti ob telefonskih drogovih. To noč sem spremenila prebivališče, zaželela sem si malo tišine, brez Carlosovih komentarjev, prosim. Naslednji hostel je bil tik ob vodi, ves na pesku, in prelepo divje sočno karibsko rastje se je bohotilo vse naokoli. Po vonju sodeč je sicer nekaj moralo pred kratkim crkniti nekje v bližini, ampak to je pač narava. Ta dan sem se samo »flosala« po mestecu, bližnjih plažah in jedla banane. Naslednji dan sem se preselila v hostel, kjer so imeli tasmanskega tigra za psa, banane in kavo za samopostrežbo, biljard, savno in »cold plunge«, v glavnem, iz džungle sem se preselila v nemško lastništvo popotniškega wellnessa. 

Hrana v Kostariki je bila odlična, morska hrana in karibske omake so navduševale, šele proti koncu dopusta sem zastokala, da si želim že malo zelenjave, to je bila njihova šibka točka. Čeprav imaš ves čas občutek, da ta raste, pa nič kaj ne gojijo. 

Po nekaj dnevih pogostih obiskov restavracij sem se končno kot večina backpackerjev odpravila v trgovino, »da prišparam«. Prvi poizkus ali testni nakup, da zavoham ekonomski nivo, je zaobjemal mango, pomarančo, avokado, vse lokalno, pa še eno jabolko – uvoženo, seveda. Račun pa je bil 8 evrov. 8 evrov! V Ameriki bi lahko vse to dobila za boro polovico! Hitro sem opustila nakupovanje hrane, to se mi je zdel eksces! Da bi dvojno plačevala, pa se potem še morala mučiti s kuho, ni šanse, potem grem že raje na morske sadeže, veliko raje! 

Po treh dneh kolesarjenja, obiskov gozdov in plaž in nenehnega notranjega drgnjenja med iskanjem miru in pa svojim podivjanim mozgom mi je padla v roke mana, dobesedno. Spoznala sem nizozemskega opernega pevca, ki mi je bil v trenutku na uslugo in mi je povedal za MANAFEST. Ta se je začel naslednji dan in je vključeval veliko delavnic, glasbo, likovno umetnost, ekstatični ples, vendar sem si samo hotela zapolniti dneve z delavnicami, povečini so bile vse spiritualne, dihalne, tudi plesne in povezovalne, učenje o džungelskih rastlinah, čajih, ena je bila o avstralski morski deklici, ki zdaj čuva alge in korale, pleše s tigrovimi morskimi psi 17 metrov pod gladino z obteženimi škornji, v glavnem, vse je to mi je kar »odpihovalo možgane«, prav to, kar sem si želela! Hotela sem, da mi ga odpiči, um namreč, iz normalnih ustaljenih umskih vod. 

Naslednje jutro še ni bila ura 10, pa smo že plesali in peli pesmi v krogu v španščini, ni še bilo 11, ko smo bili omamljeni v šamanski ekstazi popotovanja z našimi totemskimi živalmi. Počutila sem se kot »jaz«. Ko sem sama s sabo, nisem vedno prepričana, kdo je tam, ni čisto zanesljiva stranka, medtem ko ob ljudeh – cvetim. Pač ekstrovert. Pri učenju džungelskih rastlin sem spoznala Bena. Ben se je izkazal za izjemen primerek. Tudi ko gre vse po maslu, rabiš dobrega prijatelja, ali pa najboljšega. Medtem ko sva vonjala »noni«, lokalni drevesni sadež proti nohtnim glivicam, ki je smrdel kot tri dni star brie, ves razmehčan in pozabljen na kakšni skali. Najbolj, naj priznam, me je osrečila delavnica, v kateri je nekaj amaterjev vodilo Wim Hof dihanje, potem pa so razkrili svoje resnične darove, ko so ponudili, o čemer sem jaz že aktivno sanjarila par dni, rapé (amazonski snuf, ki ti ga izstrelijo skozi nos) in pa »ice bath« – ledenico. Po dihanju smo odleteli v park, v krogu prejeli amazonski snuf v srčiko možganov (izstrelijo ga skozi nekaj, kar je videti napol piščal in napol okostje kakšne živali, in to ti pihnejo v obe nosnici), malo se razjokaš, malo se kolena zmehčajo, ampak ponavadi občutiš super jasnino v glavi, v precepciji. Ko sem to opravila, sem se veselo pridružila svoji klapi: Benu in nizozemskemu opernemu pevcu Teju. Oba sta se napenjala in mentalno pripravljala na ledenico, vendar sta me dobrodušno sprejela v svojo vrsto. Najprej je šel Ben, ki se je v sodu ledenice zataknil, tako da sta ga dva morala priti reševati, dejansko vleči ven za okončine. Sledil je Tejo, ki se je tudi zataknil, potem sem šla pa jaz. Dihala sem popolno, globoko, noge, gležnji, roke so skeleli, vendar se je telo presenetljivo hitro navadilo. Ko je bilo po dveh minutah treba priti ven, se mi je vse zdelo presenetljivo lahko. Veselo smo poplesavali na sončnih žarkih in se smejali kot otroci. Sreča je čisto preprosta: premagaš strah, prepustiš se, uživaš v bananah, soncu, ptičjem petju, in pa Slovenci vemo, da je srečo treba deliti. Preprosta gesta imeti prijatelje, biti skupaj, kljubovati svojih strahovom v družbi in se spodbujati, to je bilo vse, kar smo potrebovali, da smo se počutili zmagovalci svojega življenja. Vedno me najdejo prava doživetja, neprava pa ne. Kot tudi tale otročič lenivca, ki je sam zataval na dno drevesnega debla, kjer je našel in dodobra oglodal mango. Sicer je poskušal splezati nazaj v višave, vendar nekako ni šlo, nohti, čeprav naostreni, so bili še nevešči, nerodni.

Medtem ko se je trudil, se je nabrala množica občudovalcev, in med poskusi vzpenjanja je zdaj sramežljivo škilil stran ali pa radovedno in zapeljivo mežikal prav v nas. Moram priznati, da je takšno srečanje popolnoma spremenilo moje doživljanje lenivcev, ki so se mi do zdaj zdeli ne prav atraktivne živali, povrh vsega pa jim v dlaki v simbiozi živi veliko nevarnih gliv, fungusov, glivic. Tako da nihče ni bil tako navdušen nad dotikanjem. Žival se je premikala s fascinantno motoriko, zdela se je kot nagačen motoriziran animiran stvor, ampak luštkan, malce je spominjal na animirane stop motion risanke. Kostarika je mana, ne meka za živali, ki so zelo dobro zaščitene, in po bližnjih srečanjih z opičjimi kriki ob sončnem vzhodu in zahodu, lenivci, aguti (hecen zajec brez ušes), morskimi raki, ki te pridejo pozdravit v meditaciji tudi na desetmetrskih klifih nad valovi, se res počutiš bliže naravi.