Dan številka 36. Promenada je vsak dan malo bolj prazna. Hladen veter z morja je odpihnil še zadnje turiste. Usedem se na klopco in strmim v vodo. Pretvarjam se, da sem tudi jaz turist. Enostavno je. Leta sem jih opazoval. Samo dovolj dolgo je treba zreti v daljavo, narahlo pripreti veke in spokojno sprostiti obraz. Potem vsi mislijo, da sem le kak zanemarjen vdovec, ki je prišel užit slan morski zrak. Nihče ne ve, da zadnjih nekaj tednov spim pod mestnim nadvozom in da se ponoči grejem s potepuškimi psi. Šestintrideseti dan je, odkar sem spet ostal brez službe in brez majhne sobe, ki so mi jo dali zraven. Obljubili so mi, da me maja vzamejo nazaj. Dnevi se bodo vlekli, ampak vedno pride tudi maj in z njim nova jata turistov, ki nas bo hranila vse poletje. Ko sem prvič ostal na cesti, me je brezvoljnost odpeljala tako globoko, da sem se komaj izkopal. Končal sem s pljučnico, potem ko sem se nekega večera pijan do nezavesti zvrnil v morje. Šele tiste dni, ko sem se dušil v kašlju, me je udarilo, da je to ta propad, ki ga vedno v trenutku opaziš pri kakem znancu, ko ga srečaš po dolgem času. Pri sebi ga pač ne vidiš, ker se gledaš vsak dan. Ampak zdaj imam rešitev, pred spanjem si zamislim, kdo bom, ko se zbudim.