Osemindvajseti december je, eden tistih dni med božičem in novim letom, ki si jih nikoli ne zapomniš. Ravno prav prežet z dolgčasom, da imam voljo v miru srebati kavo leže na kavču, prazno strmeti skozi okno in premleti, od kod do kam me je peljalo to leto. Treba je vsake toliko narediti računico s samim sabo.
Januar se zdi kot prejšnje stoletje. Smešen tič sem bil takrat, čez dan lekarnar, zjutraj in zvečer krmilec ptičev. Na strehi sredi sivega Kaira sem imel kletko z golobi, kot jo je imel nekoč moj ded. Njegovi so znali nositi pisma. Leta in leta jih je vztrajno treniral, dokler niso obvladali vsak svoje lokacije. Jaz nikdar nisem bil tako potrpežljiv, da bi jih učil te zagonetne veščine. Potrpljenje imam ponavadi takrat, ko sem v to prisiljen. In tako sem januarja še vedno potrpežljivo čakal na pismo. Že tretje leto je bilo na poti.
Februarja je prišlo.
Smešen tič sem bil takrat, čez dan lekarnar, zjutraj in zvečer krmilec ptičev.