KURJA FIZIKA – 1. odlomek iz romana
Mali Fêrek je bil zdaj že prepričan, da Dolénci ne ležijo na koncu, temveč na začetku sveta. Začetek je zmeraj tam, kjer se rodiš in od koder se potem nekoč nekam odpraviš. Od tod so odšli že mnogi, ki so se vračali le še na obiske ali pa jih ni bilo nikoli več nazaj. Prišli so le redki. A še ti so upali, da bodo lahko kmalu spet odšli. Vojaki, ki so na karavli služili domovini in varovali mejo z Madžarsko, so odštevali dneve do datuma, ko so lahko slekli uniforme. Včasih je bil kateri preveč neučakan in je skušal celo pobegniti. Vodnik Jovo Úzelac ga je takrat ves nasršen iskal po vasi, pomagali so mu tudi miličniki iz Šálovec, a ga običajno niso našli. Prijeli so ga šele kje v várašu, od koder ga niso poslali nazaj na karavlo, temveč so ga odvedli v vojaški zapor. Zakaj so bili nekateri raje za rešetkami, kot pa da bi se v Doléncih sprehajali po gránici, Fêrek nekako ni mogel razumeti. Nihče mu tega tudi ni znal pojasniti.
»Iz gliste se ne da napraviti vojaka,« je zatrjeval vodnik.
»Ni se še dovolj napil maminega mleka, pa ga vleče domov,« je menil oče.
A to niso bili odgovori na vprašanja, ki si jih je deček zastavljal. Vsi okoli njega so le natolcevali in se spotikali ob podrobnosti, on pa je želel izvedeti, za kaj na tem svetu v resnici gre in kaj ga nekje tam v neznanem čaka. Tudi Titova štafeta je začenjala svojo pot v Doléncih. To je bilo gotovo dobro znamenje. Čeravno mu je oče potem razložil, da je tako krenila še iz mnogih majhnih krajev v Jugoslaviji, ga to ni potrlo. Zdelo se mu je bolj pomembno, da je bil tudi tu njen začetek. Pač eden od začetkov … Iz Dolénec so otroci s štafetno palico tekli v Šálovce, tam sta se pridružili štafeti s Hódoša in iz Márkovec, skupna pa je nato nadaljevala pot v Gornje Petróvce, kjer se je srečalo še več štafet iz okoliških vasi, ki jih Fêrek ni poznal. Gotovo ni bilo nikogar, ki bi poznal vse kraje, v katerih so si tako predajali palice iz rok v roke. Cela dva meseca so morali vztrajno tekati, dokler ni zadnja štafeta prispela v Beograd, kjer so jo na veliki paradi izročili predsedniku države tovarišu Titu. Središče Jugoslavije, ki si jo je deček zaradi zapletenega potovanja štafetne palice predstavljal kot velikansko pajkovo mrežo, je bilo torej res nekje daleč, daleč. Svet je bil veliko večji, kot si ga je lahko sploh zamišljal. Poti, ki so ga povezovale, so bile tako razpredene, da bi se že za sosednjimi griči verjetno izgubil. Ugotavljal je tudi, da štafetna palica, ki so jo ponesli z njihovega šolskega dvorišča, v resnici ni nikoli prispela v Beograd. Že pred šálovsko šolo jo je nadomestila druga. Vse njihove dobre želje in voščila za maršala Tita, ki so jih zapisali na papir in vtaknili vanjo, so se torej tam zataknila in obtičala. To spoznanje ga je hudo razočaralo.
Vzneseni, ganjeni in tudi preznojeni so verjeli v nekaj, kar se ne bo uresničilo. Tovariš Tito, največji komunist, ki mu je oče pravil rezervni bog, ne bo njihovega pisma nikoli prebral, tako kot ne bo prebral sporočil še iz mnogih takih majhnih krajev, kot so Dolénci. Pa tudi iz tistih večjih ne. Na koncu mu bodo izročili le eno štafetno palico …
»Če bi bil jaz tovariš Tito, bi zapovedal, da morajo vse štafete nujno priti do Beograda,« je o tem naposled spregovoril.
»Če pa bi bil jaz na njegovem mestu, bi ta cirkus takoj ukinil,« je zamrmral oče Pištek. »Vse skupaj je le zapravljanje časa in denarja.«
»Ne govori tako, saj veš, da lahko otrok nese v šolo!« ga je opomnila mama Trejzka.
»Ne boj se, nikamor ne bo tega nesel,« jo je skušal pomiriti. »Dobro že ve, kaj mora ostati med štirimi zidovi,« se je zavzel zanj. »Dovolj pameten je, da lahko razmišlja s svojo glavo,« ga je celo pohvalil. »Če že en tak majhen otrok vidi, da pri tem nekaj ne štima, potem verjetno res ne štima,« je čez čas zaobrnil.
»Sploh pa si ni tega Tito sam izmislil, temveč je vse skupaj prekopiral od boljševikov,« je že razpredal. »Komsomolska mladina je z Leninovimi štafetami tekala po Sovjetski zvezi že, ko se Josipu Brozu še ni niti sanjalo, da bo nekoč maršal in bo imel svojo državo …«
»Pištek, ne nori!« je spet posegla mama. »Res ne bi bilo fajn, če bi otrok o tem pravil v šoli,« ga je znova opomnila. »Veš, da si z Rusi nismo ravno dobri …«
»Eh, Trejzka, ne seri!« je dvignil glas tudi oče. »Kaj pa ti veš o politiki!« jo je zavrnil. »Misliš, da bi šel Tito v Moskvo k Brežnjevu, če si ne bi bila na skrivaj dobra?« jo je vprašal in zaobrnil z očmi. »Eno figo bi šel,« je zatrdil. »Nikamor ne bi on šel, če ne bi imel garancije, da bo prinesel nazaj celo rit,« je bil prepričan. »To ti lahko jaz povem, saj ga čitam kot knjigo,« je zatrdil. »Poznam ga bolj kot svoj žep …«
»Ti ga poznaš, ja,« je siknila mama in zmajala.
»Bogme, da ga poznam.«
»Nazadnje boš rekel, da sta vkup krave pasla.«
»Nisva jih pasla, a kot da bi,« je dejal Pištek in si na hitro prižgal cigareto. »Saj ni bilo nič drugače v tistem Kumrovcu, kot je tu,« je zamrmral skozi dim. »Trava je tudi tam zelena, mleko je belo, krave pa mukajo …«
»Je Rusija večja kot Jugoslavija?« je vprašal Fêrek, ki je ves ta čas nestrpno čakal, da bo lahko spet prišel do besede. To ga je res zanimalo.
»Kako ne bi bila večja?« ga je ošinil oče. »Iz cesarske Rusije je nastala Sovjetska zveza, ki je zdaj največja država na svetu,« mu je pojasnil. »Iz enega njenega konca do drugega vozijo vlaki tudi po štirinajst dni,« mu je skušal to velikost opisati. »Če bi šel človek od Kijeva do Vladivostoka peš, bi hodil tri mesece,« je nekako izračunal. »A ker bi moral vmes tudi spati in malo počivati, bi verjetno potreboval kar šest mesecev,« je še pristavil.
»Pol leta!« je vzkliknil deček, ki se je silno čudil.
»Pol leta, ja,« je pritrdil oče. »Zdaj pa si zamisli, kake razdalje so tam, če sem jaz med vojno v desetih dneh pripešačil iz Pančeva.«