KURJA FIZIKA – 2. odlomek iz romana

Vsak večer sta s čéjzi pripeljala kaj, kar se jima je zdelo vredno in česar nista želela zavreči. Bili so to leseni opaži, oboki, police, tramovi, vrata … Nato sta pripeljala okna. To je pomenilo, da sta ta dan hiši iztaknila oči. Dečka je spreletelo, da je revica odslej slepa in ne more niti več zreti tja proti Füjsinim in Križu. Zatiskal je oči in si zamišljal, kako je biti slep. Potem si je skušal dopovedati, da hiša v resnici ni živo bitje in se vse to dogaja le v njegovi domišljiji, vendar so bila čustva močnejša od razuma. Zopet je podoživljal njeno razkrajanje, se vživljal v njene občutke in se ji v mislih opravičeval, ker jo je pustil na cedilu. Velikokrat ji je obljubil, da se to ne bo nikoli zgodilo, a zdaj je bil resnično nemočen. Upal je, da je vsaj to lahko začutila in ga po svoje razumela. 

»Dobro je, da je glažójna cela in bo še za kako rabo,« je dejala mama, ko sta z očetom zlagala okenska krila pod streho. »Če ne za drugo, bom z njimi lahko na sprtoléjt pokrila flance,« je glasno razmišljala. 

»Nič ne boš z njimi pokrivala,« je naposled spregovoril Fêrek. »Ta okna bomo lepo nekam pospravili in jih bomo čuvali,« je predlagal. 

Mama in oče sta se presenečena spogledala in se nato vprašujoče zazrla vanj. 

»Zato, ker jih hočem za spomin,« je rekel trdo in odločno. 

»Za spomin?« je čez čas zategnil Pištek. 

»Kako – za spomin?« je pritegnila Trejzka. 

»Tako,« je pribil. »Lepo,« je rekel z glasom, ki ni trpel ugovora. »Ker so to okna, skozi katera sem prvič gledal v svet,« je pojasnil. »Nikoli mi ne bodo nobena druga okna pomenila toliko kot ta,« je še dodal. 

Mama in oče sta se spet spogledala in sta za daljši čas obmolknila. Njuna obraza sta bila zresnjena in videti je bilo, da so se ju njegove besede dotaknile. 

»Dobro,« je potem dejal oče. »Če ti tako hočeš,« je zamrmral in skomignil. 

»Ampak saj nisi gledal skozi glažójno,« je Trejzka še poskušala ugovarjati. »Ko si bil bába, sem te vsak dan nesla ven,« mu je želela dopovedati.  

»Ti tega ne razumeš,« je dejal Fêrek. 

»Česa ne razumem?« je bila nejevoljna. 

»Tako se reče, čeprav ni čisto tako,« ji je pojasnil Pištek.  

Mamo je to pomirilo, oče ga je po svoje razumel, deček je dobil kuhinjska okna in dve krili z oken v spalnici. Obrisal je z njih prah, jih zložil in v kleti spravil pod posteljo. Tam se mu je zdelo ta hip še najbolj varno. Zadal si je, da jih ne bo nikoli izgubil in jih bo hranil do konca življenja. Po tej zaobljubi mu je presenetljivo odleglo in ni tako neutolažljivo žaloval za ížo, ki je na püjklu že kmalu ni bilo več.