Vprašanje, kako zavest sodeluje pri oblikovanju realnosti, se v sodobni znanosti ne pojavlja več zgolj na robu filozofije, temveč vse pogosteje v presečišču nevroznanosti, fizike in raziskav zavesti. Na tem področju dr. Joe Dispenza razvija teorijo, ki človeka obravnava kot večplastni sistem. V tem razumevanju posameznik ni omejen zgolj na biološke odzive na zunanje dražljaje, saj misel, čustvo in pozornost delujejo kot usklajena celota, ki vpliva tako na notranje doživljanje kot na zaznano realnost. Njegov pristop izhaja iz predpostavke, da zavest presega vlogo stranskega produkta možganskih procesov in deluje kot aktiven dejavnik pri izbiri med potencialnimi možnostmi obstoja. V Dispenzovem modelu ima kvantna fizika osrednjo vlogo kot znanstveni okvir za razumevanje narave realnosti. Ta realnost je opisana kot polje verjetnosti in ne kot vnaprej določena ter nespremenljiva struktura. Na subatomski ravni delci niso vezani na eno samo obliko, saj obstajajo kot nabor možnih stanj, dokler niso vključeni v proces opazovanja. Dispenza to razume kot temeljno značilnost narave, v kateri realnost ostaja odprta in potencialna. V tem kontekstu zavest opazovalca sodeluje pri prehodu iz možnosti v izkušnjo, kar pomeni, da se realnost oblikuje skozi odnos med zaznavanjem in potencialom. Pomemben del njegove teorije predstavlja razumevanje frekvence kot osnovnega jezika narave. Po Dispenzi vsaka misel in vsako čustvo ustvarjata elektromagnetni signal z določeno frekvenčno značilnostjo. Možgani delujejo kot oddajnik, ki z električno aktivnostjo oblikuje frekvenčne vzorce, srce pa ustvarja močno magnetno polje, s katerim te informacije stabilizira in širi v okolje.
V takšnem okviru človeško telo deluje kot odprt in dinamičen sistem, ki je v stalni izmenjavi informacij s širšim kvantnim poljem.
Možgani so v Dispenzovem razumevanju opisani kot visoko prilagodljiv sistem, ki omogoča prehajanje med različnimi stanji zavesti. Različni možganski valovi, od beta do alfa, teta in delta stanj, predstavljajo raznolike frekvenčne načine delovanja, pri katerih se spreminjata dostop do informacij in način zaznavanja. V globljih stanjih zavesti, povezanih z meditativno prakso, se vpliv zunanjih dražljajev zmanjša, pozornost se umakne iz linearnega zaznavanja časa, zavest pa postane dovzetnejša za zaznavanje širšega polja možnosti. Srce ima v tem modelu posebno vlogo, saj po Dispenzi ustvarja najmočnejše elektromagnetno polje v človeškem telesu. Ko se miselna namera poveže s povišanim čustvenim stanjem, kot so hvaležnost, ljubezen ali radost, se vzpostavi stanje koherence med možgani in srcem. Ta koherenca pomeni usklajenost električne in magnetne aktivnosti ter ustvarja stabilen signal, ki lahko sodeluje v interakciji s kvantnim poljem. Manifestacija je v tem smislu razumljena kot celostno stanje, ki vključuje biološke, čustvene in energijske vidike posameznika. Dispenza realnost razlaga kot skupek vzporednih možnosti, ki obstajajo hkrati. Vsaka odločitev, vsako notranje stanje in vsaka sprememba identitete posameznika premaknejo v drugo različico realnosti. Preteklost, sedanjost in prihodnost v tem okviru niso razumljene kot strogo linearne kategorije, temveč kot različne informacijske strukture, prisotne v kvantnem polju. Z usmerjanjem pozornosti in čustvene usklajenosti zavest vpliva na to, katera od teh možnosti se bo izrazila kot izkušnja.
Ključni vidik Dispenzovega modela predstavlja razumevanje telesa kot nosilca spomina preteklih izkušenj. Dokler miselni in čustveni vzorci ostajajo povezani s preteklostjo, posameznik ponavlja enake zaznavne in vedenjske odzive. Sprememba zahteva zavestno prekinitev avtomatiziranih bioloških procesov ter vzpostavitev novega notranjega stanja, ki še nima neposredne zunanje potrditve. To stanje Dispenza opisuje kot bivanje v neznanem, kjer se zavest osvobodi preteklih referenc in se odpre novim možnostim. Manifestacija je v tem okviru proces utelešenja prihodnosti v sedanjosti. Posameznik najprej preoblikuje svoje notranje stanje, s čimer vzpostavi frekvenčno skladnost z izbrano realnostjo. Ko se misel, čustvo in telesna koherenca dovolj stabilizirajo, se postopoma spreminjajo zaznave, vedenja in zunanje okoliščine, ki to stanje odražajo. Dispenzova teorija predstavlja celosten model, v katerem so kvantna fizika, nevroznanost in raziskave zavesti povezane v enoten sistem. Človek v tem okviru ni ločen opazovalec sveta, ampak aktiven del polja, ki ga soustvarja. Zavest deluje kot mehanizem izbire, skozi katerega se potencialno pretvarja v izkušeno. Razlaga manifestacije temelji na disciplini notranje pozornosti, frekvenčni koherenci in postopni preobrazbi identitete.